Xeroderma pigmentosum je dedna bolezen, ki jo povzročajo okvarjeni mehanizmi popravljanja popravljanja DNA med celično delitvijo. Te napake vodijo do povečane svetlobne občutljivosti (fotoobčutljivosti) kože na UV žarke, prezgodaj staranje kože in izredno povečano tveganje za kožo rak v mladosti. Poleg tega bolezni živčni sistem in oči se lahko pojavijo.
Epidemiologija
Xeroderma pigmentosum je zelo redka. Po vsem svetu je frekvenca približno 1: 1. 000.
000, v Evropi pa je 1 125. 000, na Japonskem celo 1:40. 000. Večina bolnikov prihaja iz Japonske, Nemčije, Severne Afrike, Severne Amerike in Turčije. Moški in ženske so enako prizadeti.
Zgodovina
Xeroderma pigmentosum sta leta 1870 prvič opisala Ferdinand von Hebra (1816-1880), avstrijski dermatolog z Dunaja, in Moritz Kaposi (1837-1902), madžarski dermatolog tudi z Dunaja. V »Učbeniku kožnih bolezni«, objavljenem leta 1870, so XP označili kot kserodermo ali pergamentno kožo in jo opredelili kot izgubo tkiva (atrofijo) kože. Leta 1882 je Kaposi v publikaciji označil nepravilnosti pigmenta kot pomemben simptom in zato tej bolezni dal ime Xeroderma pigmentosum.
Albert Neisser (1855-1916), nemški dermatolog, je prvi leta 1883 odkril, da so nevrološke bolezni povezane tudi s pigmentno Xerodermo. Nekaj let po Neisserjevem odkritju je Charles Louis Xavier Arnozan (1852-1928), francoski zdravnik, prepoznal škodljiv vpliv svetlobe in zraka na potek Xeroderma pigmentosum. Leta 1969 je JE Cleaver odkril vzrok za Xeroderma pigmentosum in tako naredil prvi korak k razumevanju osrednje vloge mutacij DNA pri rak. Zaradi tega je bolezen v zgodovini medicine dobila posebno mesto.
Vzroki za Xeroderma pigmentosum
Xeroderma pigmentosum je dedna bolezen, ki se avtosomno deduje recesivno, torej se morata združiti dva gena z napako, torej morata oba starša nositi okvarjeni gen, da bo bolezen lahko izbruhnila. Izpostavljenost sončni svetlobi, UVB sevanje bolj kot UVA sevanje, vodi do sprememb v DNK v celicah, izpostavljenih soncu.
Še posebej pogosto pride do podvajanja gradnika DNA, osnovnega timina, tako da je nova veriga DNA funkcionalno inaktivirana. Običajno ima celica mehanizme za popravilo, ki popravijo napako. Pri Xeroderma pigmentosum pa so ti mehanizmi zmanjšani ali okvarjeni.
Obstaja sedem različnih vrst XP, ki so razdeljene glede na lokacijo genske napake (AG), in ena različica z različnimi genskimi napakami: V skupinah XP AG je mehanizem zmanjšan ali pomanjkljiv, ki drugo timinsko osnovo odreže iz verigo DNA in jo nadomesti s pravilno osnovo (mehanizem za izrezovanje). Zato se dvojne timinske baze zadržijo (timinski dimerji) in se nato z okvarjenim nujnim mehanizmom popolnoma izrežejo, kar vodi do mutacije verige DNA in s tem do mutacije telesa. To vodi do kopičenja poškodb DNA in mutacij, ki jih povzročajo UV žarki, zdravila ali celo prosti radikali.
