Stereognozija je sposobnost prepoznavanja predmetov na podlagi zgolj taktilnih izkušenj. Postcentralna regija parietalnega režnja je poleg posameznih komponent občutka za dotik vključena predvsem v to sposobnost. Lezije v teh regijah lahko motijo to sposobnost in povzročijo tako imenovano astereognozijo (stereoagnozija).
Kaj je stereognozija?
Stereognozija je sposobnost prepoznavanja predmetov na podlagi zgolj taktilnih izkušenj. Postcentralno možganov področja parietalnega režnja igrajo ključno vlogo pri človeškem občutku na dotik. Ti oddelki možganov nanje se včasih zanašajo zaradi sposobnosti prepoznavanja oblik in skladnosti s taktilnimi postopki ter dodeljevanja predmeta, ki ga zaznajo, določenemu predmetu na podlagi njegovih posebnih lastnosti. Te sposobnosti povzema izraz stereognozija. Stereoagnozija je po eni strani odvisna od nedotaknjenih struktur čuta na dotik, po drugi strani pa od interpretacijske sposobnosti posameznika. Absolutna nezmožnost prepoznavanja predmetov s taktilnimi procesi se v medicini imenuje stereognozija. Stereoestezijo je treba razlikovati od stereognozije. Ta sposobnost je osnovni predpogoj za stereognozijo, vendar je ne smemo obravnavati kot sinonim zanjo. Stereoestezija temelji na kombinaciji epikritične občutljivosti in globinske občutljivosti ter je ena najbolj zapletenih lastnosti otipne občutljivosti. Neuspeh te sposobnosti se imenuje stereoestezija in samodejno povzroči sočasno stereoagnozijo.
Funkcija in naloga
Zaznavanje z aktivno palpacijo določenih predmetov imenujemo haptiki. Skupaj s taktilnim zaznavanjem tvori celoto čuta na dotik, katerega biofiziološka osnova sta somatosenzorični in senzomotorični sistem. Stereognozija je lastnost haptičnega zaznavanja. Pri vsaki haptični percepciji sodelujejo različni receptorji, torej predvsem mehanoreceptorji. Občutljivi so na dražljaje, pritiske in vibracije, po ocenah pa jih je do 600 milijonov koža plasti. Najpogostejši mehanoreceptorji so Vater-Pacinijevi telesci za vibracijske dražljaje do 300 Hz, Meissnerjevi telesci za spremembe tlaka, Merklove celice za trajne dražljaje pritiska in Ruffinijeva telesca za raztezanje tkiva. Človeško telo lasje je opremljen tudi s takšnimi senzorji na dotik. Te senzorje dopolnjujejo živčni končiči, občutljivi na dotik, v zgornji plasti koža. Za razliko od drugih senzoričnih zaznav se haptično zaznavanje opira na integracijo več informacij iz različnih receptorjev. Receptor Gostota na dosegu roke je izjemno visoka in je zato še posebej pomembna za stereognozijo. Informacije posameznih receptorjev po aferentnih senzoričnih poteh potujejo do hrbtenjača in doseže možgansko skorjo preko talamus. Znotraj talamus, informacije so podvržene vezi v jedru ventralis posterior. Rezidenčni nevroni projicirajo na sekundarna in primarna somatosenzorična področja. Kortikalna obdelava se nadaljuje prek aferentov do parietalnega režnja. Njeni zadnji predeli na območjih Brodmann 5 in 7 so še posebej ključni za stereognozijo. Svojo vlogo igrajo tudi somatosenzorične regije in temporalna parietalna območja 22, 37, 39 in 40. Enako velja za otoke in časovne ali čelne asociacijske skorje. Multisenzorično integracijo izvajajo predvsem nevroni v zadnji parietalni skorji. Ta področja odločajo o vsem spoznanju, ki se odvija na podlagi zaznav. Povezave z otokom pomagajo predmetu dodeliti informacije o obliki in nadzorujejo afektivne komponente. Spomin procesi potekajo v tempolu na podlagi predhodnih taktilnih izkušenj, ki pomagajo pri prepoznavanju predmetov. Stereognozija je po eni strani odvisna od celovitosti opisanih struktur, po drugi strani pa nanjo vplivajo verige asociacij in shranjene taktilne izkušnje v posameznih možganov območjih.
Bolezni in motnje
Stereoagnozija se lahko pojavi na podlagi možganskih lezij ali poškodb aferentnih živčnih poti. Enako velja za stereoestezijo in spremljajočo stereoagnozijo. Poškodbe možganov na opisanih območjih lahko povzročijo kapna primer. Tudi vnetne lezije so možni vzroki. Enako velja za tumorje ali travmatične poškodbe, kot so kraniocerebralna travma. Stereoagnozija se lahko kaže na različne načine. Če so na primer aferentne poti poškodovane, taktilne informacije sploh ne dosežejo več možganov in zato ne morejo služiti prepoznavanju predmetov. Tudi ko taktilne informacije pridejo do možganov, ni nujno vodi za prepoznavanje predmeta. Če je na primer spomin ker na otipne informacije vplivajo lezije, pacient kljub predmetnim lastnostim, zaznanim med palpacijo, ne more več razvrstiti predmeta, ker za to nima referenčnega okvira. V tem primeru, čeprav je prenos in obdelava informacij nedotaknjena, ni zmožnosti njihove razlage. Težave pri multisenzorični integraciji lahko spodbujajo tudi stereoagnozijo. Po trenutnih spoznanjih imajo lahko takšne integracijske motnje genetsko komponento in so tako prirojene. Nevrološka bolezen multipla skleroza je pogosto povezan tudi s stereagnozijo. Bolezen je avtoimunska motnja. The imunski sistem identificira lastno živčno tkivo telesa osrednjega živčni sistem kot nevarnost in jo napade. The protitelesa vzrok vnetje v možganih oz hrbtenjača in tako lahko vpliva tudi na poti, ki vodijo senzorične informacije. Podobno lahko povzročijo vnetje na predelih možganov, ki sodelujejo pri obdelavi, kot so postcentralna področja možganov parietalnega režnja, kar škodi podlagi za stereognozijo. Odvisno od tega, kje točno vnetje Na ta način povzročeno uničenje centralnega živčnega tkiva se lahko kaže kot stereognozija različnih vrst. Vsem vrstam stereognozije je skupno eno: predmetov ni mogoče več prepoznati z zaprtimi očmi na podlagi zgolj taktilnih izkušenj.
