Diagnoza
Diagnoza a zlom medeničnega obroča je narejena klasično z anamnezo, Zdravniški pregled in slikanje. V anamnezi zdravnik sprašuje o poteku nesreče, simptomih in spremljajočih trenutnih omejitvah. Zanimive so tudi obstoječe osnovne bolezni, ki lahko vplivajo na stabilnost kosti, na primer ali osteoporoza ali so prisotni kostni tumorji.
Med naslednjimi Zdravniški pregled, zdravnik je pozoren, ali obstajajo vidni znaki a Zlom, na primer asimetrija medenice, otekanje ali hematomi. Nato palpira kostno medenico in išče nenormalno gibljivost medenične kosti, ali so premični med seboj ali obstajajo bolečina zaradi pritiska ali stiskanja medenice. Nato bo preučil, ali sta gibljivost in občutljivost v kolku oz noga so omejene.
O Zdravniški pregled sledijo slikovni ukrepi. Najprej se rentgenski posnetki posnamejo v več ravninah, kar omogoča začetno oceno kostne situacije. V večini primerov za natančnejšo oceno sledi računalniška tomografija medenice in trebuha.
To, kot ultrazvok pregled trebuha, je zelo pomemben za oceno trebušnih organov in izključitev krvavitev in poškodb. The diferencialna diagnoza o zlom medeničnega obroča treba razlikovati od medeničnih kontuzije in artroza. Poškodbe kolena, kjer je bolečina se pogosto projicira v kolk, je treba tudi izključiti.
To je zelo pogost pojav pri otrocih. Akutna terapija na kraju nesreče, kadar obstaja utemeljen sum na a zlom medeničnega obroča je sestavljen iz imobilizacije in stabilizacije medenice s pomočjo medenične objemke ali vezi (medenična zanka), da se prepreči nadaljnje premikanje kostnih drobcev. Poleg tega naj bo medenični prostor s to stabilizirajočo kompresijo čim manjši, da ne bi ustvarili prostora za razširitev potencialne krvavitve.
Posledično se notranja krvavitev v najboljšem primeru stisne. Stacionarno zdravljenje medeničnega obroča Zlom je v veliki meri odvisna od vrste zloma in sočasnih poškodb. Tip A Zlom z nepoškodovanim medeničnim obročem se običajno zdravi konzervativno, torej nekirurško.
Tu je poudarek na ustreznem zdravljenju bolečina terapija in zgodnja mobilizacija pacienta s fizioterapijo. Nato se zlom zaceli sam in brez zapletov. Fizioterapija igra pomembno vlogo v procesu zdravljenja.
Zlom medeničnega obroča tipa B z rotacijsko nestabilnostjo se zdravi konzervativno ali kirurško, odvisno od resnosti spremljajočih poškodb. Zlom medeničnega obroča tipa C predstavlja absolutno kirurško indikacijo. Tu je prisotna absolutna medenična nestabilnost, zato je glavni terapevtski cilj zmanjšanje, tj. Obnova prvotne ureditve kosti v medeničnem obroču ter ustrezna fiksacija in stabilizacija vpletenih struktur.
Če okoliško tkivo ni prizadeto, se fragmenti kosti fiksirajo intraoperativno s postopki osteosinteze, torej s pomočjo vijakov in plošč. Če pa je mehko tkivo močno poškodovano, je treba uporabiti kirurške posege, ki so nežni do mehkega tkiva. Tako imenovani zunanji fiksator se uporablja v ta namen.
To je konstrukcija, ki začasno popravi datoteko medenične kosti in tako preprečuje poslabšanje stanja zloma, ima pa svojo vezno os zunaj telesa in tako v nasprotju z drugimi postopki osteosinteze prihrani mehko tkivo. Ko se okoliško tkivo zaceli, lahko sledimo dokončni operaciji za obnovitev kostnih razmer. Glede na stopnjo poškodbe sosednjih organov je treba uporabiti ločene postopke, na primer rekonstrukcijo in zapiranje poškodovanega črevesnega odseka.
Glede na uporabljeni kirurški poseg je po operaciji potrebna različna dolžina počitka v postelji, pri čemer je treba izvajati fizioterapevtske vaje za izgradnjo in vzdrževanje mišic, tudi če je bolnik dlje časa v postelji. Fizioterapija igra pomembno vlogo v procesu zdravljenja. Zlom medeničnega obroča tipa B z rotacijsko nestabilnostjo se zdravi konzervativno ali kirurško, odvisno od resnosti sočasnih poškodb.
Zlom medeničnega obroča tipa C predstavlja absolutno kirurško indikacijo. Tu je prisotna absolutna medenična nestabilnost, zato je glavni terapevtski cilj zmanjšanje, tj. Obnova prvotne ureditve kosti v medeničnem obroču ter ustrezna fiksacija in stabilizacija vpletenih struktur. Če je okoliško tkivo neoporečno, se fragmenti kosti fiksirajo intraoperativno s pomočjo postopkov osteosinteze, torej z vijaki in ploščami.
Če pa je mehko tkivo močno poškodovano, je treba uporabiti kirurške posege, ki so nežni do mehkega tkiva. Tako imenovani zunanji fiksator se uporablja v ta namen. To je konstrukcija, ki začasno popravi datoteko medenične kosti in tako preprečuje poslabšanje stanja zloma, ima pa svojo vezno os zunaj telesa in tako v nasprotju z drugimi postopki osteosinteze prihrani mehko tkivo.
Ko se okoliško tkivo zaceli, lahko sledimo dokončni operaciji za obnovitev kostnih razmer. Glede na stopnjo poškodbe sosednjih organov je treba uporabiti ločene postopke, na primer rekonstrukcijo in zapiranje poškodovanega črevesnega odseka. Glede na uporabljeni kirurški poseg je po operaciji potrebna različna dolžina počitka v postelji, pri čemer je treba izvajati fizioterapevtske vaje za izgradnjo in vzdrževanje mišic, tudi če je bolnik dlje časa v postelji. Fizioterapija igra pomembno vlogo v procesu zdravljenja.
