Elektronevrografija (ENG)

Predstavitev

Elektroneurografija (ENG) je nevrološka diagnostična metoda, ki določa sposobnost živci za prenos električnih impulzov in tako na primer vzbujanje mišice. Ta tehnika omogoča živci spodbuditi in površinsko voditi njihovo električno aktivnost, da se dajo natančnejše izjave o nevroloških osnovah pacientovih pritožb. Ta meritev se uporablja za določanje hitrosti prevodnosti živca (NLG) in s tem čas, ki traja od vzbujanja živca do odziva, na primer v obliki mišičnega trzanja mišice, ki ga oskrbuje živec.

Da bi živec lahko normalno prenašal oba živca (akson) in ovoj okoli živca (mielinska ovojnica) mora biti nedotaknjena. V kliniki se elektronevrografija uporablja za preverjanje funkcionalnega stanja živci. To je lahko potrebno pri najrazličnejših boleznih.

Poleg tega se lahko z elektroneurografijo ugotovi, ali so bolnikovi simptomi posledica poškodbe živcev ali poškodbe mišic. Nazadnje se za razvrščanje uporablja elektronevrografija poškodbe živcev (degeneracija) ravno zato, da bi sledili procesu celjenja po poškodbi živca.

  • Nesreče vseh vrst, na primer ureznine
  • Zapiranje, na primer sindrom karpalnega kanala
  • Poškodba živčnih vlaken (aksoni)
  • Po zlorabi alkohola (polinevropatija)
  • Poškodba okoliške lupine (mielin), na primer pri diabetesu (diabetična nevropatija),
  • Na primer poškodbe prenosa med živcem in mišicami miastenija gravis.

Posamezen živec je sestavljen iz številnih živčnih vlaken.

To so lahko motorični (za gibanje), senzorični (za občutek) ali avtonomni (nehotene dejavnosti, kot je prebava). Večina živcev v našem telesu je sestavljena iz teh treh vrst živcev. Vendar so za elektronevrografijo pomembni živci večinoma zgolj gibalni ali zgolj senzorični.

Na splošno se živci razlikujejo glede na velikost ali premer živčno vlakno in ali je živec dodatno izoliran (mieliniran). Na splošno lahko rečemo, da živci z večjim premerom hitreje prevajajo električne impulze in tudi živci z izolacijo hitreje prevajajo električni tok. V obeh primerih to vodi do hitrejše reakcije območja, ki ga oskrbuje živec, na primer, če boleče opečete prst na kuhalno ploščo (senzorično) in nato povlecite roko (motor).

Pri elektronevrografiji se beležijo različni parametri. Na splošno se razlikuje med pregledom motoričnih in senzoričnih živcev. Preiskati je mogoče le živce, katerih električni potencial lahko na površini zaznajo elektrode, saj se globlje igelne elektrode skoraj nikoli ne uporabljajo za elektronevrografijo.

Elektroneurografija motoričnih živcev se pogosto izvaja. Motorni živci vključujejo tiste, ki tečejo iz možganov mišicam in so odgovorni za nadzor gibanja telesa. Pri pregledu motoričnega živca stimulira živec s kožno elektrodo, nato pa se izprazni (depolarizira) in ta električna napetostna razlika se razširi v obe smeri živca.

Če sta živec in dobavljena mišica nedotaknjena, se bo mišica skrčila. Ta časovni razpon je le nekaj milisekund in se meri iz časovne razlike v napetosti med prvo in drugo elektrodo ter primerja z vrednostmi zdravih oseb s ciljno lestvico. Poleg časa, ki je potekel od stimulacije živca do krčenja mišice (hitrost prevodnosti živca), elektronevrografija pogosto meri moč mišične kontrakcije in tudi moč električnega potenciala, ki prispe v mišico.

2. elektronevrografija občutljivih živcev Občutljivi živci pa prenašajo dražljaje s kože na možganovna primer, da vemo, kdaj je nek predmet prevroč in se lahko opečemo. To zaznavanje v koži poteka preko senzoričnih celic, ki so povezane z živci, ti pa oddajajo signal na možganov. Da bi preučili delovanje občutljivih živcev, določeno področje kože stimulira in draži površinska kožna elektroda.

Draženje kože povzroči, da se pri zdravih prostovoljcih zazna električni impulz vzdolž živca, ta pa ta občutek prenese v možgane, zato lahko z drugo elektrodo določimo spremembo napetosti vzdolž živca in tudi za izračun hitrosti prevodnosti živca in jakosti signala. Elektroneurografija skoraj nima stranskih učinkov. Zato velja za rutinski postopek z majhnim tveganjem, ki se izvaja zelo pogosto vsak dan.

Nekaterim bolnikom je električna stimulacija živcev neprijetna ali rahlo boleča. V večini primerov se hitrost prevodnosti živca meri s pomočjo lepilnih elektrod, nanesenih na kožo. Pritrditev teh elektrod je neboleča.

V nekaterih okoliščinah pa an alergijska reakcija na lepilo, zlasti pri bolnikih z alergijo na obliž. Če pa je napetost pravilna, ne more priti do trajnih poškodb. Posebno previdni moramo biti pri bolnikih s srčnimi spodbujevalniki. V tem primeru je treba skrbno pretehtati, ali je pregled nujno potreben ali pa bi ga lahko uporabil tudi drug postopek pregleda.