Sinonimi v širšem pomenu
- Sindrom odvzema
- Sindrom hospitalizacije
- Kaspar Hauserjev sindrom
- Anaklitska depresija
Hospitalizem je celota psiholoških in fizičnih negativnih posledic, ki jih lahko pri pacientu pusti odvzem oskrbe in dražljaji (= odvzem). Ti se običajno pojavijo pri otrocih, ki so še vedno v pomembni fazi svojega fizičnega, čustvenega in jezikovnega razvoja. To stanje je dobil ime "hospitalizem", ker je bil prvič opisan pri otrocih, ki so bili dlje časa v domovih in bolnišnicah (= bolnišnica).
Vendar se ta motnja lahko pojavi tudi pri starejših ljudeh, ki so bili dlje časa v izolaciji, npr. V samici. Poleg večinoma sinonimno uporabljenega psihičnega hospitalizma obstaja tako imenovani nalezljivi hospitalizem, torej bolezni, ki jih povzroča zdravstvena nega in zanemarjanje zdravja. Zlasti v bolnišnicah in domovih za ostarele bolniki in negovalno osebje pogosto ne dobijo potrebne pozornosti (hospitalizem).
Osebje je včasih preobremenjeno, za posameznika si ne more in ne želi vzeti veliko časa. V preteklosti se ljudje niso dovolj zavedali dejstva, da ni zadosti za kritje osnovnih potreb, še danes pa je treba ljudi včasih opozoriti, da mora biti oskrba del negovalnega procesa, zlasti za otroke. Navsezadnje razvoj otrok vsebuje tako imenovane občutljive faze, v katerih je treba doseči nekatere osnovne stvari, na primer povezovanje s stalno referenčno osebo.
Če se to ne zgodi, se razvijejo motnje navezanosti, ki lahko pacienta spremljajo celo življenje. Enako velja za razvoj jezikovnih in socialnih veščin. Pomanjkanje dražljajev lahko privede tudi do hospitalizma, kar se zgodi med daljšim bivanjem v temnih in zvočno izoliranih prostorih.
Še posebej pomanjkanje gibanja (npr. A obliž zasedba) lahko postane tudi problematična. Tu so predstavljeni simptomi duševnega in fizičnega hospitalizma. Ker je fizični hospitalizem povečan pojav nekaterih nalezljivih bolezni v bolnišnicah, simptomi ustrezajo simptomom posameznih bolezni.
Simptomi duševnega hospitalizma so bolj enotni. V bistvu lahko ločimo telesne in duševne okvare. Oboje temelji na zapoznelem ali nepravilnem razvoju.
Fizični simptomi vključujejo izčrpanost (običajno jo povzroči pomanjkanje apetita), nalezljive bolezni zaradi oslabelosti imunski sistem, kompulzivna ponavljajoča se gibanja (tako imenovani stereotipi) ali upočasnjena rast. Psihološko gre za različne govorne motnje, depresija, apatija (tj. apatija) in intelektualni upad. V nekaterih primerih gre to tako daleč, da se bolniki razvijajo regresivno, torej se obnašajo kot veliko mlajši otroci, tako kot da bi znova pozabili na vse.
Obravnava takšnih otrok je seveda še posebej zahtevna. Frustracijo okolja čutijo kot zavrnitev in se še bolj umikajo. Razvija se začaran krog.
Na enak način so poškodovane tudi socialne veščine. Otroci neradi zaupajo neznancem in njihov odnos s sorodniki, zlasti s starši, se lahko poslabša. Simptomi se lahko delno umaknejo ali nadaljujejo in celo poslabšajo.
Lahko se razvijejo osebnostne motnje, na primer mejna motnja. Znamenit primer duševnega hospitalizma, ki je postal sinonim, je najdbenik Kaspar Hauser. Našli so ga v Nürnbergu v začetku 19. stoletja.
Vse zgoraj omenjene simptome je pokazal z najvišjo stopnjo resnosti, verjetno zato, ker je prvih 16 let svojega življenja preživel zaprto v temni ječi. Tudi razvoj mejne motnje v njegovem primeru ni izključen. Tako je večkrat utrpel poškodbe, ki naj bi mu jih nanesli zamaskirani neznanci.
Vendar jih nikoli niso našli. Tudi prič ni bilo. Diagnozo duševnega hospitalizma običajno postavi a psihiater.
Motnjo ločimo od avtizemna primer, ki se z njo v veliki meri prekriva v svoji manifestaciji. Eno merilo za to je, da za razliko od hospitalizma avtizem ni reverzibilna in običajno ni posledica travme. Zato je koristno vprašati, v kakšnih okoliščinah so bili simptomi prvič opaženi. Poleg tega je hospitalizem podoben depresija.
To kaže tudi drugačen potek in ni nujno, da ga spremljajo trajni duševni in fizični primanjkljaji. Načeloma je najprej treba zapustiti škodljivo okolje. Bolnika (hospitalizem) je treba postaviti v negovalno okolje, ki je bogato s spodbudami, kar omogoča preprečevanje primanjkljajev, zlasti pri otrocih, in izginotje prvih simptomov.
Če tega dlje časa ne počnemo, nastane trajna škoda, ki zahteva psihoterapevtsko zdravljenje. Zato je pomembno, da bolezen prepoznamo čim prej in sprejmemo protiukrepe. Poleg tega je v nekaterih primerih še vedno potrebno zdravljenje posameznih sekundarnih pridobljenih bolezni, na primer okužb (hospitalizem).
