Pine
Dolgoročni vnos bisfosfonati lahko privede do odmiranja kostnega tkiva v vseh kostnih strukturah. Čeprav je ta pojav na področju kolen precej redek, ga povzroča bisfosfonat osteonekroze v čeljusti je pogostejši. Poleg tega obstaja sum, da povzročajo zdravila iz skupine steroidov osteonekroze čeljusti in kolena.
Bolniki, ki trpijo zaradi osteonekroze čeljusti običajno kažejo znatno nestabilnost kosti. Glede na lokacijo odmrlih delov kosti lahko osteonekroza povzroči celo izgubo popolnoma zdravih zob. V večini primerov zdravljenje prizadetih bolnikov poteka z vstavitvijo lastne kosti telesa, ki jo dobimo iz čeljustnega grebena. Če je osteonekroza manj resna, lahko le imobilizacija pacienta pomaga spodbuditi regeneracijo kosti in obnoviti stabilnost čeljusti. Zlasti pri otrocih se imobilizacija čeljusti šteje za terapijo po izbiri.
Hip
Osteonekrozo kolka povzroča tudi predvsem motnja v kri pretok do kostnih struktur. Na območju Ljubljane kolčni sklep, to motnjo krvnega obtoka običajno izzove visok kri vrednosti lipidov ali motnje presnove lipidov. Poleg tega se redno uživanje tobačnih izdelkov in / ali alkohola šteje kot dejavnik tveganja za razvoj osteonekroze kolka.
Prizadeti bolniki se običajno pritožujejo bolečina v predelu dimelj na začetku. Klasično, to bolečina se znatno poveča pod stresom (med hojo) in se v fazah počitka spet zmanjša. Da bi se izognili hudim poškodbam kolka, je treba čim prej začeti celovito diagnostiko, če obstaja sum na osteonekrozo kolka.
Terapijo delimo na neoperativne in kirurške ukrepe. V prvi vrsti je treba oboleli kolk razbremeniti z ortopedijo pomoč. Poleg tega je uporaba kri Zdi se, da so zdravila za povečanje krvnega obtoka priporočljiva pri bolnikih z osteonekrozo kolka. V izrazitih primerih bo morda potrebno kirurško zdravljenje odmrle kosti.
Zapestje (Moonbone / scaphoid)
Osteonekrozo lunaste kosti (Os lunatum) imenujemo tudi Kienböckova bolezen ali lunatum malacia. To je aseptična nekroza kosti lunaste kosti, ki se nahaja na sredini zadnje (proksimalne) karpalne vrste kosti. Lunina kost skupaj z dvema proksimalnima karpalnima kosti, scaphoid kosti (Os scaphoideum) in trikotne kosti (Os triquetum) ter polmer podlakti, oblikujejo zapestje (Articulatio radiocarpalis).
Predispozicijski dejavniki za osteonekrozo lunine kosti so mehanski stres (npr. Z uporabo pnevmatskega kladiva) ali anatomska različica, pri kateri se ulna skrajša. Osteonekroza se kaže skozi bolečina in omejeno gibanje. Zdravnik pregleda tudi prizadeto kost zaradi bolečin zaradi pritiska. Tipične spremembe, kot so ciste, spremembe konture ali znaki osteoartritisa, se pokažejo šele pri običajnih rentgenskih žarkih v poznejših fazah, zato je treba slikanje z magnetno resonanco opraviti, če osteonekroza lunine kosti je osumljen.
V zgodnjih fazah je prizadeti osebi predpisan proti bolečinam in se izvaja fizikalna terapija. V kasnejših fazah je indicirano kirurško utrjevanje sklepov (artrodeza) ali skrajšanje polmera. V redkih primerih je treba lunino kost kirurško odstraniti in nadomestiti s silikonom.
Tako kot lunasta kost (Os lunatum), scaphoid kosti (Os scaphoideum) lahko prizadene tudi osteonekroza. Prizadeti se pritožujejo nad bolečino, ki je odvisna od obremenitve, s projekcijo na anatomski tabatière in radial (stran palca) zapestje regiji. Poleg tega lahko povzroči omejeno gibanje, pregrevanje, otekanje in izgubo moči.
Klinični pregled se opravi, da se preveri bolečina zaradi pritiska scaphoid. Odvisno od stopnje bolezni se terapija izvaja tudi konzervativno ali kirurško. Diagnoza suma na osteonekrozo se začne z a zdravstvena zgodovina (anamneza) in a Zdravniški pregled.
Med tem pregledom se na prizadeti kosti in ustreznem sklepu opravijo funkcionalni testi. Nato se uporabijo slikovni postopki. Konvencionalne metode, kot so ultrazvok (ultrazvok) in rentgenski posnetki običajno kažejo značilne spremembe v kosti šele v poznejših fazah. Prej in zanesljivejšo diagnozo "osteonekroze" lahko postavimo s pomočjo slikanja z magnetno resonanco (MRI), ki je najbolje opraviti s kontrastnim medijem.
