Sinonimi v širšem pomenu
Medicinska: Hiperurikemija „Zipperlein“, napad protina, Podagra, artritis urica
Definicija Protin
Protin je presnovna motnja, pri kateri se kristali sečne kisline odlagajo predvsem v spoji. Sečna kislina se v človeškem telesu proizvaja med drugim med celično smrtjo in razgradnjo celičnih komponent (npr. DNADNS = deoksiribonukleinska kislina). To vodi do revmatičnih pritožb, tj spoji zato je bolezen razvrščena kot revmatična.
Konec palca spoji lahko vpliva tudi na to, pri čemer prizadeti trpijo za zelo hudo bolečina. Za nadaljnje informacije uredništvo priporoča naslednji članek: Bolečina v sklepu palca
- Vnetja
- Otekline in
- Huda bolečina
Protin: Znana bolezen ... V srednjem veku je protin veljal za kazen zaradi požrešnosti in prekomernega uživanja alkohola, ker je običajno prizadel le ljudi, ki so si lahko privoščili bogataše prehrana z veliko mesa in mastnih rib. Znani bolniki so bili na primer Charles V, Henry VIII ali Michelangelo ... Danes lahko opazimo, da je protin pogosteje povezan z boleznimi timetaboličnega sindroma“, Ki je bolezen, ki se lahko prenaša po telesu: z naraščajočo močjo tudi bolezen protin znova pridobiva na pomenu.
- Visok krvni tlak (arterijska hipertenzija)
- Diabetes mellitus tip 2
- Prekomerna telesna teža (debelost) in
- Presnova maščob motnje (hiper- / dislipidemija).
Pogostnost (epidemiologija)
Pojav med prebivalstvom Protin je ena najpogostejših presnovnih bolezni v industrializiranih državah sladkorna bolezen mellitus tipa 2. Približno 30 odstotkov moških in 3 odstotke žensk ima povišano raven sečne kisline in vsak deseti bolnik s povišano koncentracijo sečne kisline v kri (hiperuricemija) razvije protin. Pri moških je to neodvisno od starosti, pri ženskah se vrednosti povečajo po menopavza.
Izvor in vzroki
Izraz protin je pravzaprav skupni izraz za različne presnovne bolezni, ki vodijo do povečane ravni sečne kisline v kri (hiperuricemija) in sekundarne bolezni, ki so posledica tega. Sečna kislina se kopiči v človeškem telesu kot končni produkt razgradnje purinskega nukleotida. Nukleotidi purina so del genetske informacije (DNSDNA) v vseh celicah človeškega telesa.
DNK se mora razgraditi v našem organizmu, na primer, ko stare celice odmrejo ali ko se veliko DNA vnese s hrano (meso, zlasti drobovina, vsebuje veliko purinov). Končni produkt, sečna kislina, nastaja v več vmesnih stopnjah, ki jih ni mogoče nadalje uporabiti in se izločijo skozi ledvice (ledvice). Pri ljudeh je delež sečne kisline v kri je še posebej visoka.
Razlog za to bi lahko bil antioksidativni učinek (zaščitna funkcija pred škodljivimi snovmi) sečne kisline, ki ima verjetno evolucijsko prednost. Izločanje sečne kisline se torej približuje meji tudi pri normalni ravni sečne kisline. Če je ta meja presežena, sečna kislina ni več topna, menda se obori in tvori kristale.
Za ponazoritev si lahko predstavljamo, da lahko v toplo skodelico čaja damo tudi le določeno količino sladkorja, sicer zadržujemo usedlino. Kristali sečne kisline se tvorijo v sklepih rok in nog, zlasti v metatarsofalangealni sklep palca (klinična slika, ki iz tega izhaja, se imenuje podagra). Razlog za to je slabša topnost soli v tekočinah z nizkimi temperaturami (v primerjavi z rokami in nogami (razmeroma hladnejše) v jedru telesa).
Sladkor se bolje topi v toplem čaju kot v hladnem. Kristali sečne kisline v sklepnem prostoru so prepoznani kot tujki in jih jedo imunski sistemobrambne celice, nato celice odmrejo in pride do velikega sproščanja vnetnih snovi iz notranjosti celic, ki nato privabijo nadaljnje obrambne celice. Razvija se začaran krog.
Načeloma motnje razgradnje purina, ki vodijo do protina, lahko razdelimo v dve skupini:
- Moteno izločanje sečne kisline = sečna kislina se ne izloča v običajni meri, zato se kopiči v telesu.
- Povečana tvorba sečne kisline = v telesu lahko zaradi različnih procesov pride do povečane proizvodnje sečne kisline, tudi tu se ta med običajnim izločanjem več kopiči.
Primarni hiperuricemija (imenovano tudi primarni protin) je zvišanje ravni sečne kisline kot posledica dednih presnovnih napak. V večini primerov je hiperurikemija primarna oblika. Možen vzrok je poligensko (tj. Vključenih je več genov) zmanjšanje izločanja sečne kisline preko ledvice.
Razlog za to je pomanjkanje kanalov, po katerih sečna kislina običajno vstopi v urin (približno 99% vseh primerov). Lesch-Nihanov sindrom, zelo redka bolezen, podedovana s kromosomom X (približno
1% vseh primerov). Genetska napaka vodi v dejstvo, da določena presnovno aktivna beljakovina (encim), ki spada v presnovo purinov, ne nastaja več. Naloga encima je recikliranje purinov v DNA.
Rezultat recikliranja je običajno manj purinov, ki jih mora telo razgraditi v sečno kislino. Sekundarna hiperurikemija (imenovana tudi primarna protin) pa je povišanje ravni sečne kisline, ki jo povzroči pridobljena bolezen. Možni primeri so: vodijo do povečane celične smrti?
povečana DNA = nastajajo purini. Ledvice bolezni (npr ledvice okvara), sladkorna bolezen mellitus (diabetes), keto in mlečno mleko acidoza vodijo do zmanjšanja izločanja sečne kisline skozi ledvice? povišani purini ostanejo v krvi).
Alkohol (z zaviranjem izločanja skozi ledvice), a prehrana bogata s purini (npr. meso in ribe) in nekaterimi zdravili, ki vplivajo na izločanje sečne kisline (npr odvajala, „Tablete za vodo“ (diuretiki)) lahko tudi spodbujajo razvoj hiperurikemije.
- luskavica
- Krvni rak (levkemija)
- Anemija (hemolitična anemija), pa tudi
- Kemoterapija za tumor
