Terapija
Dimeljske kile praviloma vedno zahtevajo kirurško terapijo. Vsem operacijam je skupno, da rez teče tik nad dimeljskim kanalom, kila se zmanjša nazaj v trebušno votlino in hernialna vrečka odstrani. Obstajajo različne metode za zapiranje hernialnih odprtin.
Uporabljajo se tudi laparoskopski posegi. Dimeljske kile spadajo med najpogosteje kirurško zdravljene bolezni v Nemčiji. Običajno se zdravijo kirurško, saj konzervativno (tj. Nekirurško) zdravljenje ne obeta dolgoročnega uspeha.
Operacija običajno traja od 20 do 30 minut. V primeru nezapletenega dimeljska kila, čas operacije lahko pacient sam določi. Izjema so zaprti dimeljska kila, kar je indikacija v sili.
V tem primeru je treba čim prej izvesti operacijo, da preprečimo odmiranje črevesnega tkiva (nekroza). Če splošno anestezijo ni potrebna, se operacija običajno izvaja pod lokalna anestezija, tj. bolnik je med operacijo buden, vendar njegov bolečina občutek je izključen na prizadetem območju. Dandanes obstajajo številni kirurški postopki za zdravljenje dimeljska kila.
Vendar pa je cilj vseh v bistvu enak, in sicer najprej potisniti vsebino hernialne vrečke na prvotno mesto (redukcija) in nato okrepiti zadnjo steno (fascia transversalis) dimeljskega kanala. Ločimo med odprtimi kirurškimi posegi, pri katerih naredimo kožni rez, in minimalno invazivnimi laparoskopskimi posegi (tehnika ključavnice), pri katerih naredimo zelo majhne kožne reze. Pri odprtih kirurških posegih nekateri delujejo izključno s šivom, drugi pa vodijo do zapiranja hernialne odprtine in ojačitve zadnje stene z vstavitvijo plastične mreže.
V tem primeru je hernialno odprtino pokrito s plastično mrežo velikosti 8 × 12 cm. Med minimalno invazivnimi postopki sta dve razliki: transabdominalna retikulacija (TAPP) (glejte spodaj) in celotna ekstraperitonealna retikulacija (TEP). Pri obeh postopkih se vstavi plastična mreža.
V TEP se mreža vstavi preko zrcalne slike peritonej, zato trebušne votline ni treba odpirati. Poleg tega niso potrebni šivi ali sponke, saj mrežo zadržujeta notranji trebušni pritisk in protitlak mišic. Pomanjkljivost minimalno invazivnih postopkov v primerjavi z odprtimi je, da zahtevajo splošno anestezijo.
Operacija po Lichtensteinu opisuje enega najpogostejših postopkov za zdravljenje dimeljske kile. Gre za majhno odprto operacijo, pri kateri je v nasprotju z minimalno invazivnimi postopki operacijsko območje pokrito s približno pet do deset cm velikim rezom v bar. Posebnost kirurškega postopka po Lichtensteinu je, da se hernialna odprtina zapre z vstavitvijo majhne plastične mreže.
Ta je prišita na dimeljsko vez in trebušne mišice tako da ne more zdrsniti. Integrirana mreža ostane v telesu in je ni treba odstraniti, če zdravljenje poteka brez zapletov. Operacija po Lichtensteinu običajno zahteva le lokalni anestetik.
Od leta splošno anestezijo običajno ni potreben, lahko postopek Lichtensteina pogosto izvedemo ambulantno, da popravimo dimeljsko kilo pri sicer zdravih bolnikih. Na primer, če se je dimeljska kila ponovila in je bila operacija že opravljena (ponovitev), je treba vedno vstaviti mrežo. Po besedah Lichtensteina se to lahko izvede kot odprta operacija ali minimalno invazivna.
V primeru dimeljske kile je pogosto potrebna le majhna operacija, ki jo je zato v nekaterih primerih mogoče opraviti ambulantno. To še posebej velja za mlajše in sicer zdrave bolnike. Načeloma je ambulantna kirurgija možna pri odprtih oblikah kirurgije, saj v nasprotju z minimalno invazivnimi postopki ("tehnika ključavnice") splošno anestezijo pogosto ni potrebno.
Ali je ambulantna operacija primerna ali ne, se morata lečeči zdravnik in pacient odločiti ob upoštevanju vseh dejavnikov. Če obstajajo razlogi proti ambulantni oskrbi, lahko postopek pogosto izvedemo med kratkim dvodnevnim bivanjem v bolnišnici. TAPP je kirurški postopek za zdravljenje dimeljske kile.
Je eden od minimalno invazivnih laparoskopskih postopkov, torej se izvaja v tehniki ključavnice. Cilj je okrepiti zadnjo steno dimeljskega kanala z vstavitvijo plastične mrežice. Danes se postopek TAPP uporablja predvsem za ponavljajoče se kile (tj. Kile, ki se ponovno pojavljajo in so bile prej zdravljene kirurško) in dvostranske kile.
Operacija se izvaja v splošni anesteziji (intubacija anestezija).
- Začne se s približno 1 cm dolgim zarezom kože na območju popka. Skozi to se vstavi instrument in plin vnese v trebušno votlino.
To je potrebno, da ima kirurg dovolj dober pogled na kirurško območje.
- Nato se skozi obstoječi rez vstavi kamera, nadaljnji instrument pa skozi majhen kožni rez na obeh straneh trebušne stene.
- Zdaj se vsebina hernialne vrečke skrbno zmanjša, torej postavi nazaj, kamor sodi. Po pripravi peritonej, kirurg doseže dimeljski kanal. Tu je zdaj vstavljena plastična mrežica, nameščena čez hernialno odprtino in pritrjena z nekaj sponkami.
- Večina plina se sprosti iz trebušne votline in odpre peritonej se spet zapre s sponkami ali šivi.
- Instrumente zdaj izvlečejo in majhne kožne zareze zašijo po sprostitvi preostalega plina.
Operacija je zdaj končana.
Zapleti so redki, vendar je treba bolnika pred vsakim posegom obvestiti o možnosti njihovega pojava. To lahko povzroči poškodbe, zožitev ali draženje živci v predelu dimelj. Kot pri vsakem kirurškem posegu se tudi med operacijo lahko pojavijo zapleti.
Med najpogostejšimi:
- Poškodba semenčic, črevesja in mehurja
- Poškodba plovil
- Poškodba živcev
- Po krvavitvi
- Motnje celjenja ran
- Tromboza s kasnejšo pljučno embolijo
- Motnje na območju Ljubljane testisi, npr. v obliki otekline ali atrofije
- Slabost, bruhanje, bolečine v trebuhu in ramenih
- Zmanjšana črevesna aktivnost
- Ponovitve (ponovitev dimeljske kile)
- Okužbe
- Kronična bolečina v dimljah
Operacija dimeljske kile se lahko izvede kot ambulantni postopek, kar pomeni, da lahko bolnika še isti dan odpustimo domov. Vendar je to seveda odvisno od splošnega stanje pacienta in vrsto kirurškega posega. Po operaciji se nekaj tednov izogibajte težkim fizičnim stresom, kot je dvigovanje bremen.
Ponovno so natančne vedenjske zahteve odvisne od kirurškega postopka. Če bolečina terapija je nujna, običajno se izvaja z nesteroidnimi protivnetnimi zdravili, kot npr ibuprofen. Forum tromboza Za preprečevanje je treba zdravljenje z zdravilom Herapin nadaljevati do popolne mobilizacije. Mobilizacija naj bi potekala v najkrajšem možnem času, vendar bolečina-prilagojen. Po operaciji lahko bolnik takoj poje normalno, odvisno od svojih želja. Pravilo je bolniška odsotnost 1-2 tedna.
