Ko dojenček joka, na splošno obstaja razlog za to: je lačen, žejen bolečina, ali ima mokro plenico. Luč je presvetla, hrup preglasen ali pa je dolgčas, nesrečen ali celo samo utrujen. Jokajoči dojenčki opozarjajo starše ali skrbnike. Otrok jim ne samo pove, da mu je neprijetno, hkrati pa jih prosi, naj to nelagodje ustavijo.
Koliko joka je normalno?
Obdobje joka do dveh ur na dan v prvih treh mesecih velja za povsem normalno. Toda nekateri dojenčki jokajo bolj, veliko bolj: vztrajno in vztrajno, vsaj tri ure na dan, vsaj tri dni na teden, več kot tri tedne.
Tako imenovanih jokajočih dojenčkov ni mogoče umiriti niti z dojenjem niti z nošenjem, zibanjem ali povijanjem. Tako vztrajno in neutolažljivo jokajo, da starši ne vedo več, kako pomagati otroku. Da bi izključili morebitne resne bolezni, ki bi lahko bile odgovorne za dojenčkov pretiran jok, se je v vsakem primeru treba posvetovati s pediatrom.
Pisanje otroka: vzroki in sprožilci
Še pred nekaj leti je veljalo, da je vzrok za veliko joka predvsem prebavne težave, diagnoza: trimesečne kolike. Simptomi kolike, kot je trden trebuh, rdeč koža pri otrocih so pogosto opazili barvo in napete ter upognjene roke in noge. Kljub velikemu številu preiskav pa za domnevne vzroke ni bilo mogoče najti jasnih dokazov.
V resnici jih ima le približno enajst odstotkov otrok, ki veliko jokajo bolečine v trebuhu in prebavne težave. 90 odstotkov vseh dojenčkov, ki jokajo, izrazi svoje nezadovoljstvo brez kakršne koli organske bolezni. Sodobne raziskave dojenčkov predpostavljajo, da je veliko joka izraz zapoznele vedenjske regulacije.
Drug način za to je, da dojenčki, ki jokajo, po rojstvu imajo več težav pri iskanju poti kot drugi, in zato toliko jokajo. Njihov ritem spanja in budnosti je moten, zato so običajno napol zaspani, preutrujeni in nenehno cvilijo. Otroci, ki jokajo, lahko postanejo »dojenčki, ki jokajo«. To so skrajno nemirni, kažejo vedenjske nenormalnosti, kot je udarjanje z glavo oz tek v stene, trpijo zaradi motenj prehranjevanja in spanja ali poznejše motnje pozornosti (ADHD).
Pomoč proti vpitju brez konca
Lek je potreben ne samo za živci staršev. Pomiritev in sprostitev sta na prvem mestu. Otroka ljubite ali ga nežno zibajte takoj, ko zajoka. Dud, topla kopel ali sporočilo lahko koristno. Za mnoge dojenčke deluje pomirjujoče, če jih čez dan pogosto nosijo v zanki ali vrečki. Tesen fizični stik z materjo jim dobro pomaga.
Pomemben je tudi stik z očmi, pravijo strokovnjaki. Poskusite dojenčka navaditi na normalen dnevno-nočni ritem. Če dojenček čez dan neprekinjeno spi več kot tri ure, ga nežno zbudite. S tem bodo najdaljša obdobja spanja (več kot pet ur) prestavljena na nočno noč.
Nekateri jokajoči dojenčki ugotovijo, da si lahko delno pomagajo s palcem, prst, ali celo roko v njihovi usta sesati naprej. To jih pomiri.
Zelo pomembno: Ne bodite živčni, ko otrok začne jokati. Nemirnost in nemirnost se hitro preneseta na otroka, le še bolj vznemirjata otroka in jok postane še slabši.
Plakati z rešilci
Poleg tega obstaja več načinov za nasvet in pomoč. V večini velikih mest so na primer tako imenovane jokajoče ambulante. Pogosto so povezani z otroškimi centri ali otroškimi bolnišnicami. Osrednja stična točka z dolgoletnimi izkušnjami je »münchenska ambulanta za dojenčke v otroškem centru« v Münchnu.
Viri: 1 Hofacker, N. v. (1998). Zgodaj otroštvo motnje vedenjske regulacije in odnos starš-otrok. Vklopljeno diferencialna diagnoza in terapija psihosomatskih težav v otroštvu. V: K. v. Klitzing (ur.): Psihoterapija zgodaj otroštvo. Göttingen: Vandenhoeck in Rup-recht.50-71. 2 Brazelton, TB, Cramer, BG (1994). Zgodnja navezanost. 2. izd. Stuttgart: Klett Cott (pgk).
