Predstavitev
Sindrom karpalnega kanala je posledica zožitve živca v karpalnem predelu. Ta zožitev lahko privede do bolečina in izguba občutljivosti. V skladu s tem je terapija v glavnem namenjena temu živcu znova več prostora in ublažitvi simptomov. Odvisno od vzroka sindrom karpalnega kanala, terapija je različna.
Konzervativna terapija
Če so simptomi nastali zaradi močnega preobremenitve zapestje, izbrana terapija je prizanesljivost prizadetega sklepa. Če pa se seva nadaljuje dlje časa, na primer pri delu, bo morda treba razmisliti o nadaljnjih ukrepih za olajšanje ali spremembi poklica. Če so simptomi blagi in nimajo velikega vpliva na funkcijo in gibljivost roke, lahko terapija obsega zgolj nočno šivanje roke.
To se naredi s pomočjo zapestje opornica in je namenjena zagotavljanju najboljšega možnega kri cirkulacija, saj ima večina ljudi ponoči upognjena zapestja in zato je prekrvavitev v predelu rok zmanjšana. Poleg pritrditve v nevtralnem položaju roke je to zapestje opornica izvaja rahel pritisk, ki naj bi preprečil vnetje. bolečina olajšanje je mogoče doseči z jemanjem protivnetnih zdravil in zdravil proti bolečinam.
Nesteroidna protirevmatična zdravila (NSAID) izpolnjujejo te zahteve in so verjetno najpogosteje predpisana zdravila v ortopediji in niso rezervirana zgolj za revmatiko, saj lahko že ime pove temu verjeti. Delujejo zanesljivo do določene ravni bolečina. Izdelki prve izbire za sindrom karpalnega kanala so nesteroidna protivnetna zdravila, kot so Diklofenak (Voltaren®), Ibuprofen (Imbun®), indometacin (Amuno®), Naproxen (Proxen®) ali Piroxicam (Felden®).
Glavna prednost nesteroidnih protivnetnih zdravil pred običajnimi proti bolečinam kot je acetilsalicilna kislina (Aspirin®) oz paracetamol (Benuron®) je njihov močan protivnetni učinek. Na mestu razvoja bolečine delujejo pomirjujoče. Vnetno tkivo lahko nabrekne in lahko vodi do zmanjšanja tlaka v zapestnem kanalu.
Kot vsa zdravila imajo tudi nesteroidna protivnetna zdravila neželene učinke. Glavna težava je škodljiv vpliv nesteroidnih protivnetnih zdravil na želodec in črevesja, zlasti pri dolgotrajni terapiji. Bolečine v zgornjem delu trebuha, slabost, driska in celo razvoj krvavitve želodec posledica so črevesne razjede.
Zato je priporočljivo kombinirati vnos nesteroidnih protivnetnih zdravil s hkratnim vnosom a želodec zaščitna priprava. NSAID so na voljo tudi v obliki mazil ali gelov za zunanjo uporabo (Voltaren Emulgel®, Ibutop Creme®). Pri zunanji uporabi skoraj ni stranskih učinkov, vendar je tudi učinkovitost bistveno manjša.
Lokalne alergijske reakcije redko opazimo. Če je vnetje bolj izrazito, dodatno kortizon se lahko daje. Lokalne infiltracije z a kortizon Priprava (15 mg metilprednizolona) z injekcijo v zapestni kanal je možna, vendar vključuje tveganje za poškodbo živca (največ 3 injekcije).
Kortizon deluje protivnetno in naj bi pomiril preobčutljivega mediana živca. Peroralno zdravljenje s kortizonom v obliki tablet se lahko obeta. Prednizolon 20 mg zjutraj 2 tedna, nato priporočamo 10 mg še 2 tedna.
Vendar pa je treba obe obliki terapije uporabljati sorazmerno kratek čas, saj ima kortizon resne neželene učinke pri dolgotrajnem zdravljenju. Vitamin B naj bi imel stabilizirajoč in pomirjujoč učinek živci, zato je pogosteje predpisan za poškodbe živcev kakršne koli vrste. Ker stranskih učinkov skorajda ni, lahko izvedemo poskus, četudi pozitivnega učinka na sindrom karpalnega kanala ni mogoče znanstveno dokazati.
Obstaja tudi možnost lajšanja simptomov s pomočjo ultrazvok valovi. Vse zgoraj omenjene možnosti terapije spadajo v skupino konzervativne terapije, ki je primerna za blago do zmerno napredovanje bolezni. Če mravljinčenje v prstih ali funkcionalna okvara roke traja dlje in se z zgoraj omenjenimi ukrepi ne izboljša več, lahko razmislimo o kirurški terapiji.
Vez (Ligamentum carpi transversum ali karpalna vez) je razcepljena, kar omeji karpalni kanal kot streha do vrha, da se ustvari več prostora za ujeti živec. Tovrstno operacijo običajno opravi ročni ali nevrokirurg in se izvaja pod lokalna anestezija. Zato se lahko izvaja tudi ambulantno, v starosti ali v starosti nosečnost ne predstavljajo nobenih kontraindikacij, saj je skupaj s to manjšo operacijo treba računati na malo zapletov.
Na voljo sta dva kirurška posega: odprti in endoskopski ali zaprti kirurški poseg. Pri odprti operaciji kirurg zareže vzdolžno os podlakti na ravni zapestja. To zagotavlja optimalno vidnost karpalne vezi, spodaj živci in druge strukture v zapestnem kanalu.
Najprej prereže ligament in odstrani odvečno tkivo v samem zapestnem kanalu, da ustvari več prostora za živec. Ta vrsta kirurgije se izbere, če anatomija zapestja odstopa od norme, če gre za večkratno operacijo na istem mestu ali če je funkcija zapestja že močno omejena. Poleg splošnih tveganj za krvavitve, okužbe in otekline, ki so prisotne v kateri koli operaciji, se lahko pri odprti operaciji pojavijo tudi nekateri drugi zapleti.
Na primer, lahko se poškoduje živec, kar lahko povzroči otrplost prizadetih prstov. V zelo redkih primerih lahko pride tudi do zelo bolečega neprekinjenega otekanja mehkih tkiv z dekalcifikacijo kosti. V okviru te bolezni, namreč Sudeckova bolezen, lahko se pojavi tudi togost sklepov.
Poleg tega lahko brazgotina nekaj tednov zelo občutljivo reagira na dotik ali obremenitev in se v najslabšem primeru okuži. Pri endoskopski operaciji kirurg na zapestju naredi zelo majhen kožni rez, skozi katerega poda svoje instrumente in tam operira. Prednost tovrstne kirurgije je seveda v tem, da je dejanski rez manjši in zato povzroča manj nelagodja.
Poleg tega je mogoče roko znova naložiti prej po endoskopski operaciji kot pri odprti operaciji. Na koncu pa lahko rezultat obeh kirurških posegov štejemo za enakovredne. Možne nevarnosti endoskopskega postopka so nekoliko večje tveganje za poškodbo živca, saj je pogled na strukture manjši od običajnega postopka.
Če se med operacijo pojavijo težave, bo morda treba tudi preiti na odprto operacijo. Omeniti velja tudi tako imenovani snap prst, najpogostejši pozni zaplet pri obeh kirurških posegih. To se lahko zgodi, če a tetivni plašč se med operacijo poškoduje ali zagozdi.
V tem primeru se lahko posamezni prsti zaskočijo ali so zelo boleči. Vendar je to običajno mogoče odpraviti z drugo operacijo pod lokalna anestezija. Regresija otrplost v roki po operaciji lahko včasih traja tudi več tednov.
To še posebej velja za bolnike, ki so že pred operacijo trpeli zaradi hude izgube funkcije zaradi sindroma karpalnega kanala. Vendar se občutek dotika ponavadi prej ali slej vrne in morda po novi operaciji. V izjemnih primerih pa otrplost lahko traja celo življenje, zlasti pri bolnikih, ki so bili zdravljeni zelo pozno.
Takoj po operaciji, a obliž gips se običajno uporablja za imobilizacijo roke približno en dan. Oteklina se lahko izognemo tako, da dvignemo roko. Običajni proti bolečinam se lahko uporablja proti bolečinam.
Pomembno pa je, da prst vaje je treba začeti v prvih 24 urah po operaciji. Šivi na kožnem zarezu se odstranijo približno enajst dni po posegu in naj bodo do takrat suhi. Plastična vrečka čez podlakti je primerna za ta namen, na primer pri tuširanju.
Pomembno je tudi, da v tem času s prizadeto roko ne dvignete nič težkega in je nikjer ne podprete. Po obeh vrstah operacij pa je pomembno, da začnemo čim prej z vajami za zapestje in prste, da čim bolj spodbudimo gibljivost. Še posebej raztezanje rok in zapestja zelo pozitivno vpliva na proces celjenja, čeprav to lahko kmalu po operaciji povzroči nekaj bolečin.
Celoten postopek je treba opraviti v enem do treh tednih. Po tem lahko roko uporabljamo in jo moramo uporabljati kot pred operacijo. Če pa je v tem obdobju preveč poskrbljeno za roko, se lahko pojavijo nadaljnji zapleti, kot sta oteklina ali povečana bolečina.
Trajanje nezmožnosti za delo je odvisno od obsega uporabe roke pri delu. Po takem posegu pa je treba delo na splošno prekiniti za tri do štiri tedne in se ne ukvarjati z nobenim športom. Glede na vrsto zaposlitve pa je vrnitev na delo mogoča prej v primeru nizkega stresa in pozneje kot po štiri tedne v primeru močnega stresa.
