Pasji ugriz: kaj storiti?

Pasji ugriz: kratek pregled

Kaj storiti v primeru ugriza psa? Prva pomoč: Rano očistimo, razkužimo in zalepimo (npr. z obližem). Na močno krvavečo rano pri ugrizu pritisnite sterilen material brez mikrobov (npr. sterilni obkladek) in po potrebi nanesite stiskalni povoj.
Tveganja pasjih ugrizov: hude poškodbe kože in mišic, poškodbe živcev (včasih s posledično motnjami zaznavanja), poškodbe ožilja (včasih z nevarno izgubo krvi), poškodbe kosti, okužba ran, nastanek neuglednih brazgotin.
Kdaj k zdravniku? Načeloma mora vsako ugrizno rano pregledati zdravnik in jo po potrebi oskrbeti (zlasti pri močnejših krvavitvah).

Pozor!

Tudi majhne ugrizne rane se lahko okužijo. V najslabšem primeru se razvije življenjsko nevarna okužba s tetanusom ali steklino!
V primeru močno krvaveče rane pri pasjem ugrizu se po prvem zdravljenju čimprej posvetujte z zdravnikom ali pokličite urgentno službo!

Pasji ugriz: kaj storiti?

Če psa (nehote) razdražite ali prestrašite, se lahko hitro zlomi. Včasih je koža le površinsko opraskana. S svojimi zaobljenimi zobmi in močnimi čeljustnimi mišicami pa lahko pes žrtvi povzroči tudi hude poškodbe tkiva.

Na splošno se pri lažji ugrizni rani priporočajo naslednji ukrepi prve pomoči:

Očistite rano: ugrizno rano previdno, a temeljito očistite z mlačno vodo in milom, takoj ko preneha močno krvaveti.
Razkužite rano: Za razkuževanje rane od ugriza psa uporabite ustrezno razkužilo, če je na voljo.
Prekrijte rano: pri manjši ugriznini bo zadostoval obliž. Večjo ugrizno rano pa pokrijemo s sterilno blazinico ali oblogo iz gaze.
K zdravniku!

V primeru ugrizne rane z močno krvavitvijo morate začeti s temi ukrepi prve pomoči:

Zaustavite krvavitev: na ugrizno rano ali v rano pritisnite mehak material, ki je čim bolj brez mikrobov (npr. sterilni obkladek).
Če je krvavitev še posebej močna, nanesite tlačni povoj.
Pacienta nemudoma odpeljite k zdravniku ali obvestite reševalno službo (112) – še posebej, če krvavitve ni mogoče ustaviti!

Pasji ugriz: Tveganja

Pasji ugriz prinaša različna tveganja: po eni strani je lahko poškodovanih veliko tkiv, kot so mišice, živci, krvne žile in kosti. Drugič, invazivne klice (zlasti iz pasje sline) lahko povzročijo okužbo rane.

Poškodba tkiv

Pasji ugriz lahko povzroči različne stopnje poškodbe tkiva. V blažjih primerih je pogosto poškodovana le površinska plast kože (povrhnjica).

Poleg tega lahko globok ugriz psa poleg kože in mišičnega tkiva poškoduje tudi živce, krvne žile in včasih celo kosti. Poškodbe živcev lahko povzročijo okvare živcev (senzorične motnje). To lahko na primer pomeni, da občutek dotika na prizadetem območju v prihodnje ne bo tako dober, kot je bil prej.

Pri žilnih poškodbah se lahko uhajajoča kri nabere v komaj raztegljivem mišičnem škripcu (= skupina mišic, obdana s fascijo). Predel oteče in je zelo boleč. Zdravniki to imenujejo kompartment sindrom. Kot nadaljnja posledica se lahko razvije mišična oslabelost in živčni izpad.

Pri dojenčkih in majhnih otrocih ima pasji ugriz pogosto še posebej hude posledice: pri njih lahko žival celo lažje odgrizne ali odtrga cele dele telesa (npr. ušesa, roke ali celo glavo) kot pri starejših otrocih in odraslih.

Okužba s pasjim ugrizom

Ugrizno rano lahko okužijo tudi bakterije iz kožne flore ugriznjene osebe in bakterije iz okolja. Vendar se to zgodi manj pogosto kot okužba rane, ki jo povzročijo bakterije iz pasje sline.

Okuženo ugrizno rano prepoznate po oteklini in rdečini, ki se širi okoli rane.

Po raziskavah od pet do 25 odstotkov vseh pasjih ugrizov povzroči okužbo rane. Od primera do primera je verjetnost okužbe rane zaradi pasjega ugriza odvisna od več dejavnikov. Tej vključujejo:

Vrsta in stopnja kontaminacije ugrizne rane.
obseg uničenja tkiva
profil posameznega bolnika, npr. povečano tveganje za okužbo pri majhnih otrocih, starejših in oslabljenem imunskem sistemu (npr. zaradi sladkorne bolezni, HIV, raka ali zdravljenja s kortizonom)
prizadeti predel telesa (pasji ugrizi v roke, noge, obraz in genitalije še posebej pogosto povzročijo okužbo rane)

Nekatere okužbe ran ostanejo lokalizirane. Lahko pa se zgodi tudi, da se povzročitelji razširijo na druga tkiva in organe. Možne posledice so tedaj npr.

Flegmona: To je širjenje vnetja na okoliško tkivo.
Absces: kopičenje gnoja v votlini zaradi taljenja tkiva zaradi vnetja
Empiem sklepa: kopičenje gnoja v sklepnem prostoru (zaradi širjenja okužbe zaradi ugriza psa na sosednji sklep)
Vnetje celotnega sklepa (artritis): vendar se to redko zgodi pri okužbi s pasjim ugrizom.
občasno širjenje okužbe na druge organe, kar lahko povzroči na primer vnetje kostnega mozga (osteomielitis), meningitis ali kopičenje gnoja v jetrih, pljučih ali možganih.

Pasji ugriz: kdaj k zdravniku?

V primeru rane zaradi ugriza psa je vedno priporočljiv obisk zdravnika. Tudi če je pes s koničastimi zobmi pustil le majhne rane na koži, lahko te sežejo zelo globoko, kar poveča tveganje za okužbo rane.

Klice iz pasje sline namreč lahko prodrejo globoko v tkivo in povzročijo vnetje, medtem ko se robovi rane majhne vstopne točke hitro zlepijo v zgornjih plasteh kože, zaradi česar je nadaljnja oskrba rane na videz nepotrebna.

Zato so majhne ugrizne rane praviloma nevarnejše od velikih ugriznih ran, ki pogosto močno krvavijo in se počasneje zapirajo.

Obisk zdravnika je priporočljiv tudi pri ugrizu psa, saj bo bolnik morda potreboval cepljenje proti tetanusu ali steklini. Ta cepljenja je treba opraviti čim prej, ker lahko obe bolezni postaneta smrtno nevarni.

Pasji ugriz: pregledi pri zdravniku

Najprej bo zdravnik v pogovoru z bolnikom ali starši (če gre za otroke s pasjim ugrizom) vzel anamnezo (anamnezo). Možna vprašanja so:

Kje in kdaj ste bili vi (ali vaš otrok) ugriznjeni?
Ali se je videz rane od ugriza psa spremenil? Če da, kako (oteklina, rdečina, nastajanje gnoja itd.)?
Ali je bila ali je vročina?
Ali obstajajo kakšni drugi simptomi, kot je otrplost v predelu ugrizne rane ali težave z gibanjem prizadetega dela telesa?
Ali obstajajo že obstoječa stanja (kot je sladkorna bolezen)?
Ali vi (ali vaš otrok) jemljete kakšna zdravila (npr. kortizon ali druge pripravke, ki zavirajo imunski sistem)?

Če ne gre za vašega lastnega psa, po možnosti pridobite te podatke od lastnika psa in jih posredujte zdravniku.

Zdravniški pregled

Po anamnezi sledi telesni pregled: zdravnik natančno pregleda rano pri ugrizu psa. Pogledal bo, koliko tkiva je bilo poškodovanega, kako močno je rana kontaminirana in ali obstajajo znaki vnetja (kot so oteklina, rdečina, hipertermija, nastajanje gnoja).

Rano od ugriza psa lahko fotografira (za dokumentacijo).

V primeru ugriza psa v roko ali nogo bo zdravnik preveril tudi gibljivost prizadete okončine (kot je komolčni ali kolenski sklep). Testira se tudi mišična moč, refleksi ter občutek za dotik kože (občutljivost). Na ta način je mogoče odkriti morebitne poškodbe mišic, kit ali živcev.

Krvni test

Na primer, pri vnetju pasjega ugriza so v krvi povišani različni vnetni parametri, kot so bele krvničke (levkociti) in C-reaktivni protein (CRP).

Bris rane od ugriza psa

Zdravnik vzame bris ugrizne rane ali pridobi vzorce raninega izločka za podrobnejšo analizo v laboratoriju. Tam se preveri, ali je mogoče v vzorčnem materialu gojiti možne povzročitelje okužbe zaradi pasjega ugriza. Če je tako, lahko zdravnik bolniku predpiše ustrezno zdravilo proti klicam.

slikanje

Če obstaja sum, da je bilo pri ugrizu psa poškodovano tudi kostno tkivo, lahko razjasni rentgenski pregled. V primeru ugriza psa v obraz ali lobanjo bo zdravnik običajno naročil računalniško tomografijo (CT) ali slikanje z magnetno resonanco (MRI).

Pasji ugriz: Zdravljenje pri zdravniku

Zdravstvena oskrba rane pri ugrizu psa je odvisna od tega, kateri del telesa je žival ugriznila in kako obsežna je poškodba. Splošni ukrepi oskrbe ran so:

Čiščenje ugrizne rane (npr. z 1% raztopino organojoda)
Izpiranje ran s fiziološko raztopino
Debridement (izrez raztrganega, zdrobljenega in odmrlega tkiva rane)
Primarna oskrba rane: neposredno zapiranje rane z obližem, tkivnim lepilom, sponkami ali šivom. To se naredi za nezapletene ugrizne rane, ki niso stare več kot nekaj ur.
Sekundarna oskrba rane: rana po ugrizu psa na začetku ostane odprta (včasih več dni) in jo večkrat očistimo, preden jo dokončno zapremo (npr. s šivanjem). To je potrebno za velike in/ali zevajoče rane ter okužene rane.
Po potrebi imobilizacija poškodovanega dela telesa (zlasti pri okužbi rane).

V nekaterih primerih bo zdravnik bolniku dal antibiotike za preprečevanje bakterijske okužbe rane. To je lahko primerno na primer pri svežih, globokih ugriznih ranah in ugriznih ranah na kritičnih predelih telesa (roke, noge, predeli ob sklepih, obraz, genitalije).

Bolniki s povečanim tveganjem za okužbo (na primer sladkorni bolniki) in tisti z vsadki (na primer z umetnimi srčnimi zaklopkami) po pasjem ugrizu pogosto prejmejo antibiotike preventivno.

Če že obstaja bakterijska okužba rane, se v vseh primerih uporabljajo antibiotiki.

Cepljenje proti tetanusu opravi zdravnik po ugrizu psa v primeru izostanka zaščite pred cepljenjem (npr. zadnje cepljenje proti tetanusu predolgo) ali neznanega statusa cepljenja.

Cepljenje proti steklini je potrebno, če okužbe ni mogoče izključiti (npr. pri ugrizu divjega psa, ugrizu domačega psa, ki se obnaša nenavadno zaupljivo ali agresivno – sum na steklino!).

Preprečite ugriz psa

Otroka nikoli ne puščajte samega s psom, tudi če gre za sicer lepo vzgojenega hišnega psa. Tudi zunaj igre lahko pes otroka nenadoma zazna kot grožnjo in ga ugrizne.
Bodite pozorni na opozorilne znake psa, kot so na primer, da se žival umika, dviguje svoje kljuke in razgalja zobe, renčanje, sploščena ušesa, nabrano dlako, dvignjen ali privihan rep.
Psa ne vznemirjajte, ko jé ali spi! Če psu, ki se hrani, vzamete hrano ali se nenadoma (in grobo) dotaknete spečega psa, lahko zaskoči.
Bodite še posebej previdni pri ravnanju s psičkami in njihovimi mladički.
Ne ločujte psov, ki se tepejo med seboj. V nasprotnem primeru tvegate, da se zapletete v boj in se poškodujete.
Izogibajte se ustvarjanju glasnih zvokov (kot je vpitje) okoli psa. Žival lahko glasne zvoke zazna kot grožnjo in nato zaskoči.
Neznanih psov se smete dotikati ali božati le, če lastnik to dovoli (on svojo žival najbolje pozna). Prav tako vedno pustite, da vas pes povoha, preden se ga dotaknete.

Če se vam približa tuj pes brez lastnika, upoštevajte naslednja pravila, da ne tvegate pasjega ugriza:

Bodi miren in stoj mirno!
Brez panike in ne kričite!
Ne glejte v psa (še posebej ne direktno v oči)!
Reči ne!" ali "Pojdi domov!" ali podobno tiho.
V najboljšem primeru se živali postavite postrani – neposredni spopadi bi žival lahko izzvali na pasji ugriz.
Počakajte, da pes izgubi zanimanje in odidite!

Poučite tudi svojega otroka o pravilnem ravnanju s psom! Posebno verjetno je, da bodo utrpeli ugriz psa, zlasti v kritičnih predelih, kot sta glava in vrat.