Želodčne krvavitve

Sinonim

krvavitve iz prebavil Želodčna krvavitev je vir krvavitve na območju želodec povzročajo različne osnovne bolezni z ustreznimi simptomi in včasih smrtno nevarne posledice, zaradi česar je treba čim prej ukrepati in postaviti diagnozo.

Vzroki / oblike

V več kot polovici primerov je vzrok želodčne krvavitve želodec razjeda (ulcus duodeni, ventrikuli), ki se je neopaženo razvijala v želodec steno za dolgo časa in sčasoma povzroči krvavitev. V približno 50% primerov imajo bolniki z želodčno krvavitvijo eno ali več takšnih razjed. Nekoliko manj pogosto (15%) želodčne krvavitve povzročijo erozije želodca.

V večini primerov je ta oblika erozije sten posledica dejstva, da je želodca premalo sluznica je bila zgrajena, toda želodčna kislina pride v neoviran stik z nezaščitenimi želodec zid. To napade želodčno steno in lahko povzroči krvavitev. V večini primerov je zmanjšana proizvodnja sluznice posledica kroničnega vnosa protivnetnih zdravil (NSAID).

V približno 1-5% primerov želodčne krvavitve je vzrok maligni tumor v želodcu (karcinom želodca). V redkih primerih lahko benigni tumorji povzročijo tudi želodčno krvavitev. Poleg tega hude oblike gastritisa (kronični gastritis) lahko povzroči želodčno krvavitev.

To lahko povzroči kronična in intenzivna poraba alkohola z močnimi alkoholnimi pijačami kronični gastritis. Relativno redko pride do želodčne krvavitve zaradi vaskularnih malformacij na območju želodčne stene (tako imenovane angiodisplazije). Ti so že prisotni ob rojstvu in ne povzročajo nelagodja.

Zanje so značilne bodisi angiodisplazije, ki se same odprejo zaradi močnega pritiska, bodisi kotne, slabo prežvečene ostanke hrane, ki povzročijo mehanske poškodbe posode. V približno 5 % primerov ni mogoče najti vzroka za želodčno krvavitev, ki se v večini primerov nato spet ustavi.

Stres sam po sebi običajno ne povzroči želodčne krvavitve.

Znano pa je, da lahko stres povzroči povečano pojavnost želodčne bolezni, kot so razjede na želodcu (ulcera ventriculi ali duodeni) in vnetje požiralnika. Pri obeh boleznih se poveča tveganje za krvavitev v želodcu. Zlasti peptične razjede lahko močno krvavijo in so zato nevarne kri izguba.

Simptomi, ki kažejo na peptične motnje razjeda vključujejo pritisk oz bolečina v zgornjem delu trebuha, slabost in izguba apetita. Bolniki s peptičnimi motnjami razjeda ali vnetje požiralnika se običajno začne pri zdravljenju z zaviralcem kisline (na primer zaviralcem protonske črpalke, kot je pantozol). Zaradi tega je izločanje želodca manj kislo in vnetje razjede se lahko bolje zaceli.

Alkohol prav tako ne vodi neposredno v želodčno krvavitev. Vendar se zdi, da je bilo dokazano, da pogosto uživanje (odpornega) alkohola vodi do pogostejšega vnetja požiralnika sluznica in površinske poškodbe želodčne sluznice. Zaradi te poškodbe sluznice se poveča verjetnost pojava razjed na želodcu.

Takšna peptična razjeda lahko pogosto krvavi, kar lahko v nekaterih primerih povzroči izrazito kri izguba zaradi nujne potrebe po kliničnem zdravljenju. Znano je, da kar nekaj zdravil znatno poveča tveganje za nastanek razjed na želodcu. Če je tak razjeda prisotna, obstaja nevarnost, da bo začela krvaveti.

Včasih to vodi v smrtno nevarno izgubo kri. Zlasti zdravila iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil (NSAID), ki se jemljejo kot bolečina in zdravila, ki zavirajo vnetje, znatno povečajo tveganje za razvoj a razjeda na želodcu če ga jemljete dlje časa. Te proti bolečinam vključujejo ibuprofen in diklofenak.

Če se ta zdravila dodatno kombinirajo z a kortizon priprave, se tveganje za nastanek peptične razjede 16-krat poveča v primerjavi z normalno populacijo. Zato je pomembno, da bolniki, ki redno jemljejo zdravila iz teh skupin, jemljejo profilaktično terapijo za zaščito želodca. V ta namen so primerna zdravila, ki se uporabljajo tudi za zdravljenje obstoječih želodčnih razjed ali vnetja sluznice (npr. Zaviralci protonske črpalke), ki zmanjšujejo nastajanje kisline v želodcu in zato zavirajo napredovanje vnetne reakcije.

Ta zdravila vključujejo pantozol in omeprazol. Bolniki, ki jemljejo redna zdravila, npr ibuprofen bi morali enkrat na dan vzeti eno takšno tableto, ki zavira kislino. To znatno zmanjša tveganje za razvoj a razjeda na želodcu - in s tem tveganje za krvavitev v želodcu.

Lokalna uporaba diklofenak (na primer kot Voltaren mazilo) oz ibuprofen ne poveča tveganja za razvoj a razjeda na želodcu. 1 Ibuprofen Ibuprofen je zdravilo, ki ima analgetični in protivnetni učinek in spada v skupino nesteroidnih protivnetnih zdravil. Je priljubljen bolečina zdravila, tako kot drugi člani te skupine učinkovin.

Ob rednem jemanju pa obstaja povečano tveganje za razvoj želodca oz razjeda dvanajstnika. Zato je treba pri rednem jemanju ibuoprofena vzeti dodatno tableto za zaščito želodca. Tu je primerno zdravilo iz skupine zaviralcev kisline, na primer pantozol.

Če se jemlje vsak dan, se tveganje za nastanek razjede znatno zmanjša pri dolgotrajni terapiji z ibuprofenom. 2 Diklofenak Diklofenak je tudi zdravilo iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil in se uporablja kot analgetik in protivnetno. Tako kot ibuprofen tudi diklofenak, če ga jemljete redno, povečuje tveganje za nastanek razjed v želodcu in dvanajstnik.

Zato je treba redno uporabo tega analgetika kombinirati s pantozolom, zaviralcem kisline, ki ščiti želodčno sluznico in čim bolj učinkovito preprečuje razvoj razjede na želodcu. 3 Aspirin Tudi aspirin, priljubljeno zdravilo proti bolečinam, ki ima tudi protivnetne lastnosti, povečuje verjetnost za nastanek razjede na želodcu in s tem tveganje za nastanek želodčne krvavitve, če ga jemljete redno, tako kot ibuprofen in diklofenak. V tem pogledu, če aspirin redno jemanje, je treba vzeti dnevni vnos tablete za zaščito želodca, npr. Pantozola.