Diagnoza | Scapholunar disociacijaSLD

Diagnoza

Prvi ukrep je klinični pregled zapestje. Morali bi obstajati posebni testi (Watsonov test izmene), da se ugotovi, ali je mogoče SLD diagnosticirati z gotovostjo. Kot nadaljnji ukrep je naveden x-ray od zapestje bo izveden v dveh ravninah.

Tretja stopnja skafolunarna disocijacijaSLD lahko diagnosticiramo s podaljšano razdaljo med scaphoid in lunine kosti (> 2 mm). Za potrditev diagnoze lahko rentgensko slikamo tudi nasprotno stran, da izključimo prirojene različice. Poškodbe prve in druge stopnje lahko zaznamo le z magnetno resonanco (magnetna resonanca).

Terapija

Za terapijo disociacije scapholunarja so na voljo konzervativni in kirurški postopki. Konzervativna terapija se uporablja v primeru lažjih poškodb. Vključuje premestitev kosti v anatomskem položaju s poznejšo 6-tedensko imobilizacijo v obliž ali zapestje zavoj.

V tem času se mora vez SL ponovno pritrditi in stabilno zaceliti. Sredstva za lajšanje bolečin lahko v tem času dodatno jemljete po potrebi. Za kirurško zdravljenje so na voljo minimalno invazivne in odprte operacije.

Arthroscopy se lahko uporablja za odstranjevanje majhnih koščkov hrustanec in vezi, ki povzročajo bolečina v zapestju. V prvih tednih po poškodbi lahko poskusimo zašiti ligament SL. Nato lahko izvedemo plastiko vezi, presaditev vezi ali druge postopke za obnovitev anatomskih razmer.

Vendar te operacije obljubljajo le nizko stopnjo uspeha. Zadnja terapevtska metoda za začetek ali nadaljevanje hrustanec obraba se v karpusu strdi. Čeprav to nekoliko omejuje gibljivost v sklepu, zapestje ostaja neboleče in stabilno.

Čas zdravljenja

Tako konzervativna kot kirurška terapija se zdravita v nekaj tednih. Pri konzervativni terapiji je treba zapestje imobilizirati in imobilizirati približno 6 tednov obliž gips ali povoj. Po kirurškem šivanju traku SL ali zdravljenju drugih sočasnih poškodb je na voljo še 6-tedensko obdobje mirovanja. Tudi po tem obdobju je treba obremenitev zapestja spet počasi povečevati. Popolno gibljivost lahko počasi dosežemo le s pasivnimi in aktivnimi gibalnimi vajami. Praviloma zapestje doseže popolno stabilnost in gibljivost po približno 12 tednih.