Izgorelost je čustvena preobremenitev, ki jo pogosto pomotoma razumemo kot duševna bolezen, ki se pojavi predvsem po trajni preobremenitvi ali med njo. Mnogi bolniki opisujejo izgorelost kot "nekdo je vlekel čep od zunaj". Umske in fizične zmožnosti vsake osebe so omejene, vendar ima vsak svojo mejo pri posamezni nemerljivi vrednosti.
Med dolgotrajnim stresom se mora človeško telo prilagoditi tej "skrajni situaciji". Posledica tega je sprememba hormona ravnovesje, spremenjen ritem spanja in spremenjen imunski sistem. Stres hormoni kot so kortizol, noradrenalin ali glukagon se proizvajajo v večjih količinah in zagotavljajo hitrejši utrip srca izgorevanje maščob zagotoviti več sladkorja za stres.
Človeško telo je sposobno vzdrževati in prenašati ta trajni stres določeno časovno obdobje, ne da bi utrpelo kakršno koli škodo. Če pa se nenehni stres nadaljuje, lahko privede do kolapsa, izgorelosti. Da bi preprečili izgorelost, pa obstajajo različni preventivni ukrepi.
Preventiva na splošno
Na splošno obstajajo različne oblike previdnostnih ukrepov (preprečevanje) za preprečevanje izgorelosti. Do izgorelosti lahko pride, kadar ima pacient preveč idealistična stališča in jih želi za vsako ceno uveljaviti. Če to potem vodi do napak ali zastojev, se bolnik počuti zelo užaljenega in znova in znova reagira z brezčutnostjo in odpornostjo (apatija).
Tu je najpomembnejša preventiva ta, da pacient sam pri sebi prizna, da noben človek ni nezmotljiv in da vsak dela napake, četudi ima drugačna razmerja. Druga zelo pomembna preventiva za bolnike, ki jim grozi izgorelost, je, da si postavimo cilje, za katere vemo, da jih lahko dosežemo. Pogosto si bolniki, ki trpijo zaradi izgorelosti, že pred tem zastavijo zelo visoke cilje, na primer doseganje vodstvenega položaja v svojem podjetju.
Če je potem nekdo drug dobil položaj, čeprav se je potrudil, lahko to privede do okvare, izgorelosti. Zato je dobro in pomembno imeti cilje in želje, vendar jih ne smemo doseči s prevelikimi ambicijami, predvsem pa neuspehov ne bi smeli razumeti kot osebni poraz, temveč bi se morali poskušati s temi neuspehi spoprijeti profesionalno. Druga pomembna preventiva, da se izognemo izgorelosti, je primerna odškodnina.
Nekateri bolniki hitijo na svoja delovna mesta in delajo veliko več kot 40 ur na teden, nadure se ne praznujejo, ampak se jih nabira vedno več. Ali pa se drugi bolniki popolnoma vživijo v svojo družino in storijo vse, da bo bolna mati ali majhen otrok 24 ur dobro in mu nič ne manjka. To vodi do trajne preobremenitve, ki lahko nato na neki točki pripelje do izgorelosti bolnika.
Da bi se temu izognili, je izredno pomembno, da poiščete ravnovesje. To ravnovesje izgleda za vsakega posameznega pacienta zelo različno, vendar je eden najpomembnejših preventivnih ukrepov proti sindrom izgorelosti. Na primer slikarski tečaj, obisk cerkvenega pevskega zbora, tedenski trening Zumbe ali večerni sprehod po gozdu lahko pripomorejo k temu, da ima pacient nekaj ur telesnega in psihološkega olajšanja, med katerim razmišlja samo o sebi in ne o delu, družinske ali druge težave.
Ta čas zase je zelo pomemben kot preventiva za izgorelost. Pomembno je tudi, da se v tem času ne pojavijo občutki krivde. Vsak človek včasih rabi nekaj časa zase in v tem času se mora služba ali družina razumeti brez pacienta. To priznanje, da ne moremo delati 24 ur na dan, je tudi pomembna preventiva proti sindrom izgorelosti.
Vsi članki v tej seriji:
