Zgradba celične membrane
Celične membrane ločujejo različna področja med seboj. Za to morajo izpolnjevati številne različne zahteve: najprej so celične membrane sestavljene iz dvojne plasti dveh maščobnih filmov, ki pa so sestavljeni iz posameznih maščobnih kislin. Maščobne kisline so sestavljene iz vodotopne, hidrofilne Glava in v vodi netopen, hidrofoben rep.
Glave se pritrdijo med seboj v eni ravnini, tako da je masa repov usmerjena v eno smer. Nasprotno temu se enaka vrsta maščobnih kislin veže na enak vzorec. Tako nastane dvoplast, ki je z zunanje strani omejena z glavami in tako znotraj ustvari hidrofobno območje, torej območje, kamor voda ne more prodreti.
Odvisno od molekul, ki sestavljajo Glava maščobne kisline imajo različna imena in lastnosti, ki pa imajo le manjšo vlogo. Maščobne kisline so lahko nenasičene ali nasičene, kar je odvisno od posameznega repa in njegove kemične strukture. Nenasičene maščobne kisline so veliko bolj trde in povzročajo zmanjšanje pretočnosti membrane, nasičene pa povečajo pretočnost.
Fluidnost je merilo gibljivosti in deformabilnosti lipidnega dvosloja. Odvisno od naloge in stanje celice sta potrebni različni stopnji gibljivosti in togosti, kar lahko dosežemo z dodatnim vključevanjem ene ali druge vrste maščobnih kislin. Poleg tega holesterol se lahko vgradi v membrano, kar močno zmanjša fluidnost in tako stabilizira membrano.
Zaradi te strukture lahko le zelo majhne, v vodi netopne snovi, zlahka premagajo membrano. Ker pa morajo bistveno večje in v vodi netopne snovi prečkati tudi membrano, da se prepeljejo v celico ali iz nje, se transport beljakovin in kanali so potrebni. Te so vgrajene v membrano med maščobnimi kislinami.
Ker so ti kanali za nekatere molekule sprejemljivi, za druge pa ne, govorimo o polprepustnosti molekule celična membrana, tj. delna prepustnost. Zadnji gradnik celičnih membran so receptorji. Veliki so tudi receptorji beljakovin, ki se običajno proizvedejo v sami celici in nato vgradijo v membrano. Lahko jih raztegnemo v celoti ali pa jih podpremo samo zunaj.
Zaradi svoje kemične zgradbe nosilci, kanali in receptorji ostanejo trdno v membrani in na njej, zato je ni mogoče tako enostavno od nje ločiti. Vendar jih je mogoče bočno premakniti na različna mesta znotraj membrane, odvisno od tega, kje točno so potrebni. Na zunanji strani celičnih membran so lahko še vedno prisotne sladkorne verige, znane kot glikokaliks.
So na primer osnova za kri skupinski sistem. Ker je celična membrana je sestavljen iz toliko različnih gradnikov, ki lahko tudi spremenljivo spremenijo svojo natančno lokalizacijo, imenujemo ga tudi model tekočega mozaika. Celične membrane so debele približno 7 nm, torej izjemno tanke, a kljub temu robustne in nepremostljive za večino snovi. The Glava vsaka območja so debela približno 2 nm, medtem ko meri hidrofobno območje repa 3 nm. Ta vrednost se med različnimi vrstami celic človeškega telesa skoraj ne spreminja.
