Sage

Sinonimi v širšem pomenu

Latinsko ime: Salvia officialis Rod: Labiate family Ljudsko ime: Plemeniti žajbelj, zdravilni žajbelj, vrtni žajbelj, kraljevski žajbelj, selva, lopate, salvija, salvija, zelišče salvije, saphei, zaffee in salwie.

Splošne informacije

Zdravilno rastlino žajbelj so v preteklosti uporabljali že mnogi zdravje težave. Listi in mladi konci poganjkov se uporabljajo kot začimba in kot zdravilo pri naturopatiji. Žajbelj še posebej dobro uspeva na apnenčastih, suhih in toplih pobočjih.

Obdobje obiranja in nabiranja žajblja je od maja do julija. Velik zdravilni učinek žajblja temelji na njegovih sestavinah. Ti delujejo antiseptično (razkuževalno) in adstringentno. Žajbelj ima tipično zdravilno učinkovino, ki naj bi imela antibiotično moč. Je grenka snov z imenom Salvin.

Zgodovina

V starem Rimu so zdravilno rastlino žajbelj že zelo cenili. Latinski izraz "salvare" pomeni zdraviti (žajbelj-salvija). V šestem stoletju je rastlina z benediktinskimi menihi preko Alp prišla v srednjo Evropo.

Od takrat žajbelj gojijo na samostanskih vrtovih. Karel Veliki je začimbo priporočal za gojenje na vrtovih. Od srednjega veka je bil žajbelj priljubljena kuhinjska začimba in zdravilno zelišče. Žajbelj, ki izvira iz sredozemske regije, gojijo po vsej Evropi in Severni Ameriki.

Rastlina

Zdravilna žajbelj iz družine labiatov je do kolen visok, približno 80 cm visok, razvejan grm s sivo zelenimi, klobučastimi, eliptičnimi listi z zarezanim robom. V začetku poletja žajbelj cveti v svetlo modri, modro-vijolični, roza in beli barvi. Spodnji deli žajblja so ponavadi lignificirani.

Suha in apnenčasta tla so njen dom. V nasprotju z lažnim žajbljem (okrasnim grmom) na zgornji strani listov vztrajajo le mladi listi pravega žajblja. Zdravilni žajbelj spominja tudi na naš travniški žajbelj, ki pa zaradi pomanjkanja eteričnih olj ni pomemben. Zdravilni žajbelj prihaja iz sredozemskih držav, pri nas pa ga gojijo. Listi žajblja se uporabljajo sveži ali posušeni kot začimba ali zdravilo.