Analiza krvnih plinov

splošno

V kri analiza plinov (na kratko: BGA) se izmerijo koncentracije nekaterih plinov v krvi. Ti plini, ki vključujejo kisik (O2) in ogljikov dioksid (CO2), imajo določen parcialni tlak (pO2 in pCO2) v kri, ki bi morale biti običajno stabilne in tako ohranjati vitalnost organizma. Poleg tega se določijo tudi drugi parametri, kot je trenutna nasičenost kisika v kri, kislinsko-bazična ravnovesje z uporabo bikarbonata (trenutni ali standardni bikarbonat (aHCO3 ali SBC ali StHCO3)) in odstopanjem baze (BE = presežek baze), kot tudi vrednost pH krvi.

Vrednosti bikarbonata in osnovnega presežka ne merimo neposredno, temveč izračunamo in se vedno nanašata na standardizirane vrednosti v krvi (temperatura: 37 °, pCO2: 40 mmHg, popolnoma nasičena kri). Poleg tega vrednost hemoglobina, laktat vrednosti oz krvni sladkor vrednosti lahko določimo med analizo krvnih plinov. V posebnih primerih, npr. Ob sumu na zastrupitev z dimom ali podobno.

BGA se lahko uporablja tudi za določanje koncentracije ogljikovega monoksida ali dušika. Splošne informacije najdete v poglavju: Analiza krvi Analiza krvnih plinov je del standardne klinične diagnostike na oddelkih za intenzivno nego in se izvaja vsak dan (ali večkrat na dan). Zlasti v primeru hudih bolezni dihal lahko hitro zagotovi informacije o naraščajočem poslabšanju in hitro sprejme potrebne ukrepe. Analiza krvnih plinov se redno izvaja tudi, kadar spremljanje anestezijo.

Fiziološka ozadja

V krvi mora biti vedno stalna koncentracija vodikovih ionov in s tem stabilna pH vrednost 7.36 - 7.44. V ta namen ima telo več varovalnih sistemov, skozi katere se lahko izločijo odvečni vodikovi ioni ali pa se v primeru pomanjkanja zadržijo tudi vodikovi ioni. Najpomembnejši varovalni sistem je bikarbonat ravnovesje, ki lahko absorbira vodikove ione in se nato preko ogljikove kisline razgradi v vodo in ogljikov dioksid (ki se izdiha).

V primeru pomanjkanja vodikovih ionov pa lahko ogljikov dioksid, ki se nenehno proizvaja v telesu med celičnim dihanjem, s pomočjo encimi ali spontano in nato reagirajo prek povratne reakcije na bikarbonat in vodikov ion. Drugi pomembni puferski sistemi so hemoglobinski pufer, fosfatni pufer in beljakovinski pufer. Regulacija vrednosti pH v krvi torej vključuje sam puferski sistem, pa tudi izdih ogljikovega dioksida skozi pljuča in izločanje vodikovih ionov skozi ledvice.

V tem regulacijskem krogu je torej veliko izhodišč, zaradi katerih se lahko sistem trese, če izgubi normalno delovanje. Na primer, obstajajo presnovne (presnovne) motnje, pri katerih zaradi nepravilnega delovanja puferskih sistemov obstaja neravnovesje vodikovih ionov. Po drugi strani pa obstajajo dihalne (dihalne) motnje, pri katerih pride do povečanega ali zmanjšanega izdiha ogljikovega dioksida. Seveda lahko pri obeh sistemih pride tudi do napake, tu govorimo o mešani motnji.