Ko kupujejo ekološko hrano v EU, se morajo ljudje pogosto prebiti skozi džunglo oznak in oznak kakovosti, ki obkrožajo organske ali ekološke izdelke, ne da bi vedeli, kaj točno stoji za njimi. Da bi ustvarila jasnost za potrošnike in enotnost na evropskem živilskem trgu z ekološkimi proizvodi, je EU julija 2010 uvedla lastno ekološko oznako.
Ekološka oznaka EU
List, oblikovan iz belih zvezd na zeleni podlagi, je namenjen identifikaciji živilskih proizvodov, ki so bili proizvedeni v skladu z ekološko uredbo ES. Upamo, da bodo sčasoma izginile različne organske etikete, uporabljala pa se bo samo oznaka EU.
A tega za zdaj ni pričakovati. Ker znaki kakovosti pridelovalnih združenj in trgovskih verig zdaj niso le uspešne blagovne znamke, temveč pogosto pomenijo tudi bolj ekološko.
Ekološko in ekološko: zaščiteni izrazi
Dobra novica za vse potrošnike je: tam, kjer je »organsko«, je tudi »organsko«. Kot izraz je tako kot „ekološko“ tudi „biološko“ ali „ekološko“ zaščiteno z ES-uredbo in se lahko uporablja samo, če je bil izdelek proizveden iz 95-odstotnih organskih sestavin.
Hrana iz „nadzorovanega gojenja“ po drugi strani ni samodejno v skladu z ekološko uredbo ES. Enako velja za zavajajoče izraze, kot so »naravno oplojeno«, »okolju prijazno« ali »neobdelano«.
Raznolikost organskih etiket
Ker same oznake zato ne kažejo vedno, ali so proizvodi dejansko ekološki, bi morali biti kupci pozorni na natisnjene oznake kakovosti. Ločujemo med pečatmi pridelovalnih združenj, kot so Bioland, Demeter ali Biopark, in številnimi lastnimi blagovnimi znamkami supermarketov.
Medtem ko je pri združenjih mogoče zaupati, da živila prihajajo izključno od članov združenja, izvora sestavin v izdelkih z ekološko oznako ni več mogoče izslediti nedvomno. Še vedno pa je zagotovljeno, da so takšni proizvodi proizvedeni vsaj v skladu z ekološkimi standardi EU.
Ekološka etiketa v Nemčiji
Samo v Nemčiji je več kot 100 organskih tjulnjev. Leta 2001 je ministrica za varstvo potrošnikov Renate Künast v prizadevanju, da bi nekoliko razjasnila to kakovostno džunglo kakovosti, predstavila tisto, kar je danes najbolj znano nemško organsko tjulnje: pečat države v obliki satja. Čeprav je to najpogosteje uporabljen ekološki pečat na nemškem trgu, ni mogel izpodriniti drugih etiket in organskih blagovnih znamk.
Razlog za to so veliko strožje zahteve združenj pridelovalcev in verig supermarketov glede njihove ekološke pridelave. Na primer, večina združenj zahteva, da je celotna proizvodna operacija organska. Za pridobitev tjulnja EU pa zadostuje delno ekološko kmetovanje. Združenja imajo pogosto tudi višje standarde za dobro počutje živali ali pridelavo krme, kot zahtevajo vse specifikacije EU.
Strog nadzor nad ekološkimi proizvodi
Za združitve pridelovalcev in trgovske verige so njihovi pečati postali ekonomsko bogastvo, ki zaupa potrošnikom. Da ne bi poškodovali blagovnih znamk in združenja, se izvajajo tudi precej strožji nadzor. Poleg zakonsko zahtevanih inšpekcijskih pregledov združenja zato tudi interno preverjajo kakovost svojih izdelkov.
Ta ukrep pomaga tudi pri vzpostavljanju zaupanja, zato lahko domnevamo, da bodo v prihodnosti na izdelkih poleg organskega pečata EU še vedno prisotni različni logotipi.
Izvor ekoloških proizvodov
Vsaj izvor živilskih sestavin postaja vsaj nekoliko preglednejši. Z uvedbo novega logotipa EU bo označevanje obvezno s takojšnjim učinkom in bo zagotovilo informacije o tem, ali izdelek v celoti, delno ali sploh ne prihaja iz EU. Navede se lahko država porekla le, če vse sestavine prihajajo iz ene države.
Prav na to pa bi morali paziti potrošniki. Ekološko jogurt narejeno z uvoženimi mleko iz Francije in sadje, pripeljano iz Španije, v resnici ni ekološko, tudi če živali gojimo na human način in sadje ni škropljeno. Poleg tega hrana med dolgim prevozom in obiranjem v nezrelem stanju izgubi precejšnjo kakovost.
