Kratek pregled
- Opis: Delovanje imunskega sistema je bolj ali manj oslabljeno, začasno ali trajno.
- Simptomi ali posledice: povečana dovzetnost za okužbe, okužbe pogosto hujše in dolgotrajnejše, okužbe z »nenavadnimi« klicami, motena imunska regulacija (s ponavljajočo se vročino, kožnimi spremembami, kroničnimi črevesnimi vnetji ipd.), včasih povečana nevarnost raka.
- Vzroki: Primarne (prirojene) imunske pomanjkljivosti so genetske. Sekundarne (pridobljene) imunske pomanjkljivosti so posledica podhranjenosti, bolezni (kot je okužba s HIV, rak, avtoimunske bolezni) ali medicinske terapije (npr. jemanje imunosupresivov, radioterapija, kirurška odstranitev vranice).
- Diagnoza: zbiranje anamneze, telesni pregled, krvne preiskave, imunološke in molekularno genetske preiskave itd.
- Zdravljenje: odvisno od vrste in resnosti imunske pomanjkljivosti. V primeru primarne imunske pomanjkljivosti, na primer z infuzijami protiteles ali presaditvijo izvornih celic. V primeru sekundarne imunske pomanjkljivosti zdravljenje osnovnih bolezni.
Kaj je imunska pomanjkljivost?
Zdravniki govorijo o imunski pomanjkljivosti, kadar je delovanje imunskega sistema bolj ali manj močno omejeno – začasno ali trajno. Takrat ne more več optimalno opravljati svojih nalog. Ti so sestavljeni iz boja proti tujkom (kot so bakterije, virusi, onesnaževalci) in odstranjevanja poškodovanih ali patološko spremenjenih celic (kot so rakave celice).
Poleg imunske pomanjkljivosti in imunske pomanjkljivosti se izraza imunska pomanjkljivost in imunosupresija (imunodepresija) nanašata tudi na oslabljen imunski sistem.
V nekaterih primerih pa se »imunosupresija« uporablja tudi v ožjem pomenu, in sicer samo za imunsko pomanjkljivost, ki je posledica terapevtskih ukrepov. Na primer, imunosupresivna terapija po presaditvi organa je namenjena zatiranju bolnikovega imunskega sistema do te mere, da ne zavrne vsajenega tujega organa. Več o terapevtski imunosupresiji preberite tukaj.
Poleg zdravilnih terapij so lahko vzrok za imunsko pomanjkljivost tudi različne prirojene in pridobljene bolezni.
Kako se manifestira?
Imunske pomanjkljivosti praviloma spremlja povečana dovzetnost za okužbe: prizadeti so bolj dovzetni za okužbe s povzročitelji kot imunsko pomanjkljivi posamezniki. Na primer, trpijo zaradi ponavljajočih se okužb dihal.
Ker se oslabljen imunski sistem slabo upira tudi patogenom, ki so v telo že vdrli, so okužbe pogosto hujše in dolgotrajnejše, kot če bi bila obramba telesa nedotaknjena. Pri bakterijskih okužbah lahko zato potrebna antibiotična terapija traja zelo dolgo.
Drug možen znak oslabljenega imunskega sistema so okužbe z oportunističnimi patogeni. To so mikrobi, ki lahko le ali pretežno povzročijo okužbo, ko je imunski sistem šibek. Po drugi strani pa jih lahko zdrav imunski sistem obdrži.
Ena od teh oportunističnih klic je Candida albicans. Ta gliva kvasovka lahko med drugim povzroči vaginalni soor in soor. Protozoan Cryptosporidium parvum – povzročitelj driske – se prav tako pojavi, zlasti ko je imunski sistem oslabljen.
Oslabljena imunska regulacija je včasih edini simptom primarne imunske pomanjkljivosti – ni vedno tudi povečana dovzetnost za okužbe.
Ljudje z imunsko pomanjkljivostjo imajo včasih tudi povečano tveganje za raka. Na primer, pri kombiniranih imunskih pomanjkljivostih – prirojenih oblikah imunske pomanjkljivosti – obstaja večja verjetnost za razvoj limfoma. Ljudje, okuženi z virusom HIV, so tudi bolj dovzetni za raka.
V naslednjem razdelku boste izvedeli več o simptomih izbranih imunskih pomanjkljivosti.
Kaj lahko povzroči imunsko pomanjkljivost?
V bistvu zdravniki razlikujejo med:
- Prirojena (primarna) imunska pomanjkljivost: je genetsko pogojena.
- Pridobljena (sekundarna) imunska pomanjkljivost: sprožijo jo različne osnovne bolezni ali zunanji dejavniki, kot so nekatera zdravila.
Prirojena (primarna) imunska pomanjkljivost.
Primarne imunske pomanjkljivosti (PID) so zelo redke. Temeljijo na genetski okvari. To je podedovano od staršev ali pa se pojavi spontano med razvojem ploda v maternici.
V obeh primerih se prizadeti posamezniki rodijo z imunsko pomanjkljivostjo: elementi njihovega imunskega sistema manjkajo ali pa je njihovo delovanje oslabljeno.
Ko se izrazijo primarne imunske pomanjkljivosti
Če je po drugi strani primarna imunska pomanjkljivost predvsem posledica motene tvorbe protiteles v celicah B (limfocitih B), pride to v poštev šele nekoliko pozneje: po rojstvu imajo dojenčki nekaj časa »zaščito gnezda«, tj. materina protitelesa (imunoglobulini G), ki so se med nosečnostjo prenesla na otroka. Varujejo ga pred okužbami v prvih mesecih življenja, vendar se sčasoma razgradijo.
Nato protitelesa, ki jih proizvede otrokov imunski sistem, običajno prevzamejo zaščito pred okužbo. Pri nekaterih primarnih imunskih pomanjkljivostih pa tega ne zmore – prej prikrita imunska pomanjkljivost zdaj postane očitna.
Tudi dojenčki, ki so dojeni, z materinim mlekom prejmejo materina protitelesa – protitelesa imunoglobulinov razreda A. Ti pa delujejo le varovalno na sluznico zgornjega prebavnega trakta (ki pride v stik z materinim mlekom). Ne pridejo v otrokovo kri, ampak se razgradijo v želodcu.
Poleg tega obstajajo primarne imunske pomanjkljivosti, ki se pokažejo pozneje v življenju – včasih šele v odrasli dobi.
Razvrstitev primarnih imunskih pomanjkljivosti
1. kombinirane B- in T-celične okvare.
V tej skupini prirojenih imunskih pomanjkljivosti je moten razvoj ali delovanje tako limfocitov T (celice T) kot limfocitov B (celice B).
Tako je na primer pri hudi kombinirani imunski pomanjkljivosti (SCID). Ta skupni izraz zajema najtežje oblike imunske pomanjkljivosti. Vse temeljijo na okvari celic T. Poleg tega številne oblike nimajo celic B in/ali naravnih celic ubijalk (NK celic).
Po izgubi »zaščite gnezda« (glej zgoraj) se prizadeti otroci večkrat okužijo z okužbami, ki so pogosto zelo hude ali celo smrtne. Tudi otroške bolezni, kot so norice, za te otroke hitro postanejo smrtno nevarne.
2. definirani sindromi z imunsko pomanjkljivostjo
Sem spadajo prirojene imunske pomanjkljivosti v kompleksnih genetskih sindromih, ki prizadenejo tudi druge organske sisteme.
En primer je DiGeorgejev sindrom: imunski sistem prizadetih otrok je oslabljen, ker je timusna žleza nerazvita ali popolnoma odsotna. Posledično prizadeti posamezniki nimajo funkcionalnih celic T. Rezultat so ponavljajoče se virusne okužbe.
Wiskott-Aldrichov sindrom je povezan tudi z imunsko pomanjkljivostjo. Najprej pa je v krvni sliki otrok opazno prirojeno pomanjkanje trombocitov (trombocitov). To je razlog, zakaj dojenčki pogosto krvavijo:
Kmalu po rojstvu se na koži in sluznicah pojavijo pikčaste krvavitve (petehije). Kasneje pogosto pride do krvavitev v prebavnem traktu ali v lobanji. Za Wiskott-Aldrichov sindrom so značilni tudi ekcemi, ki spominjajo na nevrodermitis in se običajno razvijejo pred 6. mesecem življenja.
Imunska pomanjkljivost se kaže od 2. leta življenja s ponavljajočimi se oportunističnimi okužbami. Te se lahko kažejo kot na primer vnetje ušes, pljučnica ali meningitis.
Poleg tega se pri Wiskott-Aldrichovem sindromu pogosteje pojavljajo avtoimunske reakcije, na primer v obliki vaskulitisa zaradi avtoimunskih vzrokov. Poveča se tudi tveganje za raka.
3. okvare z zmanjšano tvorbo protiteles
Včasih telo ne more proizvesti samo enega določenega razreda protiteles. Pri drugih imunskih pomanjkljivostih te skupine je moteno nastajanje več ali celo vseh razredov protiteles. Primeri takšnih imunskih pomanjkljivosti so:
Selektivno pomanjkanje IgA: to je najpogostejša prirojena imunska pomanjkljivost. Prizadeti posamezniki nimajo protiteles tipa imunoglobulina A. Vendar mnogi tega ne opazijo. Drugi so nagnjeni k okužbam dihal, prebavil in sečil. Poleg tega oslabljen imunski sistem spodbuja celiakijo podobne simptome, alergije, avtoimunske bolezni in maligne tumorje.
Nekateri prizadeti posamezniki poleg tega nimajo enega ali več podrazredov imunoglobulina G razreda protiteles. Nato jih še pogosteje pestijo okužbe.
Skupna variabilna imunska pomanjkljivost (CVID): Imenuje se tudi sindrom variabilne imunske pomanjkljivosti. Je druga najpogostejša imunska pomanjkljivost. Tu se znižajo ravni imunoglobulina G in imunoglobulina A v krvi, pogosto pa tudi imunoglobulina M. Pri prizadeti osebi je to opazno.
Pri prizadetih je to običajno prvič opazno med 10. in 20. letom – načini, kako se to zgodi, so različni:
Brutonov sindrom (Bruton-Gitlinov sindrom, X-vezana agamaglobulinemija): ljudje s to primarno imunsko pomanjkljivostjo sploh ne morejo tvoriti protiteles, ker nimajo limfocitov B.
Osnovna genetska okvara se deduje prek kromosoma X. Zato so prizadeti le fantje. V telesnih celicah imajo samo en kromosom X. Pri deklicah pa sta dva, tako da obstaja »rezerva«, če pride do genetske okvare na enem od kromosomov X.
Oslabljena tvorba protiteles postane očitna po približno šestih mesecih življenja, takoj ko zaščita gnezda zbledi. Otroci so takrat dovzetni za hude ponavljajoče se okužbe, na primer v obliki bronhitisa, sinusitisa, pljučnice in »zastrupitve krvi« (sepse).
Otroci od drugega leta dalje pogosto zbolijo za kroničnim meningitisom, ki ga sprožijo ehovirusi.
4. bolezni z motnjami imunske regulacije
Pri tem so prisotne genetske okvare, ki prek različnih mehanizmov motijo kompleksno regulacijo imunskih reakcij.
Pri obolelih dojenčkih pride do nenadzorovane hitre proliferacije aktiviranih limfocitov in makrofagov. Te imunske celice izločajo velike količine snovi, ki spodbujajo vnetje, znanih kot citokini. Posledično se pri otrocih pojavi visoka vročina. Jetra in vranica se povečata (hepatosplenomegalija).
Raven dveh ali vseh treh vrst krvnih celic – rdečih krvnih celic, belih krvnih celic, trombocitov – pade (bicitopenija ali pancitopenija). Naraščajoče pomanjkanje nevtrofilnih granulocitov (podskupina belih krvnih celic) spodbuja hude bakterijske in glivične okužbe, ki so pogosto usodne.
Drugi možni simptomi vključujejo otekle bezgavke, zlatenico (ikterus), otekanje tkiva (edem), kožne izpuščaje (eksantem) in nevrološke znake, kot so epileptični napadi.
Poleg družinske (genetske) oblike bolezni obstaja tudi pridobljena (sekundarna) oblika hemofagocitne limfohistiocitoze. Njegov sprožilec je lahko na primer okužba.
5. napake v številu in/ali funkciji fagocitov.
Primarna imunska pomanjkljivost, ki vpliva na presnovo fagocitov, odvisno od kisika, je septična granulomatoza. Je najpogostejša okvara fagocitov.
Tipični simptomi te dedne bolezni so ponavljajoče se gnojne okužbe z različnimi bakterijami ter glivične okužbe. Pogosto se razvijejo kronične okužbe, ki jih spremlja nastanek inkapsuliranih gnojnih žarišč (abscesov), na primer na koži in kosteh.
6. okvare prirojene imunosti
Prirojena imunost temelji na mehanizmih in strukturah, ki nespecifično ščitijo pred patogeni in drugimi tujimi snovmi. Sem spadajo fagociti, različne beljakovine (kot so beljakovine akutne faze) ter koža in sluznice (kot ovire za zunanji svet).
Napake v tej prirojeni imunosti povzročijo tudi imunsko pomanjkljivost, na primer pri redki bolezni epidermodysplasia verruciformis:
Več o epidermodysplasia verruciformis preberite v članku Humani papiloma virus (HPV).
7. avtoinflamatorni sindromi
Pri teh boleznih prekomerne imunske reakcije povzročajo vnetne procese v telesu in ponavljajoče se vročine.
Ta mehanizem bolezni je na primer osnova družinske sredozemske mrzlice. Pri tej redki bolezni so prisotne genetske spremembe (mutacije) v genu, ki vsebuje načrt za beljakovino pirin. Ta beljakovina ima pomembno vlogo pri uravnavanju snovi, ki povzročajo vnetja.
Posledica tega je, da prizadeti večkrat trpijo za akutno vročino, ki se sama umiri po enem do treh dneh. Poleg tega obstajajo bolečine, ki jih povzroča vnetje seroznih membran, kot so poprsnica ali peritoneum (bolečine v prsnem košu, bolečine v trebuhu, bolečine v sklepih itd.). Nekateri prizadeti posamezniki razvijejo tudi kožni izpuščaj in/ali bolečine v mišicah.
8. napake komplementa
Genetske okvare v načrtih takih faktorjev komplementa povzročajo imunsko pomanjkljivost, ki se lahko kaže na različne načine. Na primer, pri okvari faktorja D se imunski sistem le s težavo brani pred bakterijami iz rodu Neisseria. Ti patogeni lahko med drugim povzročijo meningitis.
Pri defektu C1r pa se razvije klinična slika, podobna sistemskemu eritematoznemu lupusu. Poleg tega so prizadeti posamezniki nagnjeni k okužbam z inkapsuliranimi bakterijami (kot je Neisseria).
Več o sistemu komplementa tukaj.
9. fenokopije primarnih imunskih pomanjkljivosti
Da bi razumeli izraz fenokopija, moramo najprej vedeti, kaj pomenita "genotip" in "fenotip". Genotip je kombinacija dednih lastnosti, na katerih temelji lastnost. Vidne značilnosti te lastnosti se imenujejo fenotip.
Med nosečnostjo lahko delovanje zunanjih dejavnikov v interakciji z določenimi dednimi lastnostmi povzroči spremembo oblikovanja lastnosti – tako, da je zunanji videz videti kot pri drugem genotipu. Temu zdravniki pravijo fenokopija.
Pridobljena (sekundarna) imunska pomanjkljivost
Veliko pogostejša kot primarna imunska pomanjkljivost je sekundarna imunska pomanjkljivost. Lahko ima več vzrokov:
Zdravljenje
Imunski sistem lahko posebej oslabimo z imunosupresivnimi zdravili. To se naredi na primer pri avtoimunskih boleznih (npr. multipla skleroza) ali po presaditvi. V prvem primeru je cilj spraviti pod nadzor nedelujoč imunski sistem; v drugi pa preprečiti zavrnitev vsajenega tujega tkiva.
Antikonvulzivi, ki se uporabljajo za zdravljenje epileptičnih napadov, lahko tudi oslabijo imunski sistem.
Enak stranski učinek poznamo pri citostatikih. Zdravniki ta sredstva dajejo bolnikom z rakom kot kemoterapijo. Zdravljenje raka z obsevanjem je lahko tudi vzrok za sekundarno imunsko pomanjkljivost, če sevanje v kostnem mozgu moti tvorbo krvnih celic in s tem pomembnih imunskih celic (belih krvničk).
rak
Različne vrste raka lahko prizadenejo elemente imunskega sistema, torej neposredno oslabijo obrambo telesa.
Maligni limfomi (»rak limfnih žlez«) kot tudi plazmocitom ali multipli mielom izvirajo iz določenih vrst levkocitov. Posledično se tudi tu razvije imunska pomanjkljivost.
Okužbe
Različni patogeni lahko oslabijo imunski sistem. Dobro znan primer so virusi HI (HIV). Zadnja stopnja okužbe s HIV, ki je ni mogoče pozdraviti, lahko pa jo obvladujemo z zdravili, je bolezen AIDS.
Virusi Epstein-Barr (EBV) so lahko tudi odgovorni za sekundarno imunsko pomanjkljivost. Sprožijo žlezno vročino. Sodelujejo tudi pri nastanku različnih vrst raka. Sem spadajo Burkittov limfom (predstavnik ne-Hodgkinovih limfomov) in nekatere Hodgkinove bolezni.
Virusi ošpic lahko povzročijo tudi oslabljen imunski sistem, tudi nekaj časa po preboleli bolezni. Tudi virusi gripe (virusi gripe A in B) začasno zmanjšajo učinkovitost obrambe telesa.
Sistemske vnetne bolezni
Sekundarna imunska pomanjkljivost je možna tudi pri drugih vnetnih avtoimunskih boleznih, kot sta revmatoidni artritis in sarkoidoza.
Izguba beljakovin
Včasih ljudje razvijejo imunsko pomanjkljivost, ker jim primanjkuje beljakovin. Telo med drugim potrebuje gradnike beljakovin – aminokisline – za tvorbo imunskih celic.
Pri različnih boleznih lahko telo s pogostimi driskami izgubi prekomerne količine beljakovin – s posledično imunsko pomanjkljivostjo. To se lahko zgodi na primer pri kroničnih vnetnih črevesnih boleznih (Crohnova bolezen, ulcerozni kolitis), celiakiji in črevesni tuberkulozi.
Vendar pa je imunska pomanjkljivost zaradi velike izgube beljakovin lahko tudi posledica ledvične bolezni, kot je bolezen ledvičnih telesc (glomerulopatija).
Do velikih izgub beljakovin lahko pride tudi zaradi obsežnih opeklin, ki lahko med drugim povzročijo imunsko pomanjkljivost.
Drugi vzroki sekundarne imunske pomanjkljivosti
Podhranjenost je najpogostejši vzrok za pridobljeno imunsko pomanjkljivost po vsem svetu. Za močno obrambo potrebuje telo med drugim dovolj beljakovin, vitaminov in mineralov (npr. baker, cink).
Vsekakor pa so oboleli dovzetni za hude okužbe, ki so lahko tudi življenjsko nevarne. Vranica je pomemben del imunskega sistema.
Drugi možni vzroki sekundarne imunske pomanjkljivosti vključujejo:
- Alkoholna embriopatija (fetalni alkoholni sindrom, FAS): prenatalna škoda pri otroku, ki jo povzroči materino uživanje alkohola med nosečnostjo.
- Sladkorna bolezen (diabetes mellitus)
- Bolezni jeter
Kako se diagnosticira imunska pomanjkljivost?
Na imunsko pomanjkljivost se lahko sumi na primer, če ima nekdo zelo pogoste okužbe, te pogosto potekajo zapleteno in se počasi celijo. Podrobnejši podatki o anamnezi (anamneza) zdravniku pomagajo priti vzroku do dna.
Na primer, pomembno je vedeti, kako pogosto in katere okužbe je nekdo imel v zadnjem času ter kako so napredovale. Podatki o avtoimunskih boleznih in nepravilnostih pri temeljitem telesnem pregledu (kot so kožni izpuščaji ali palpatorno povečana vranica) so lahko tudi informativni za zdravnika.
Opozorilni znaki primarne imunske pomanjkljivosti
|
Otroci |
Odrasli |
|
patološka dovzetnost za okužbe (ELVIS – glejte spodaj) |
|
|
motena imunska regulacija (GARFIELD – glej spodaj) |
|
|
Nenapredovanja |
Izguba teže, običajno z drisko |
|
vidna družinska anamneza (npr. imunske pomanjkljivosti, patološka dovzetnost za okužbe, limfomi pri bližnjih krvnih sorodnikih) |
|
|
Pomanjkanje protiteles (hipogamaglobulinemija), pomanjkanje nevtrofilnih granulocitov (nevtropenija), pomanjkanje trombocitov (trombocitopenija) |
|
|
Genetski dokaz primarne imunske pomanjkljivosti ali pozitiven neonatalni presejalni test za primarno imunsko pomanjkljivost |
elvis
Parametri ELVIS kažejo na patološko dovzetnost za okužbo zaradi primarne imunske pomanjkljivosti:
E za patogene: okužbe z oportunističnimi patogeni (npr. pljučnica, ki jo povzroča Pneumocystis jirovecii) kažejo na oslabljen imunski sistem. Enako velja za ponavljajoče se hude okužbe z »navadnimi« povzročitelji (kot so pnevmokoki).
V za napredovanje: Okužbe, ki trajajo neobičajno dolgo (dolgotrajen potek) ali se neustrezno odzivajo na antibiotike (v primeru bakterijskega vzroka), so prav tako možen znak patološke imunske pomanjkljivosti.
Sumljivo je tudi, če oslabljeni povzročitelji živega cepiva (npr. cepljenje MMR) sprožijo bolezen in ta napreduje z zapleti.
I za intenzivnost: resne okužbe (tako imenovane "večje okužbe") so še posebej pogoste pri primarni imunski pomanjkljivosti. Sem spadajo vnetja pljuč, možganskih ovojnic in kostnega mozga, "zastrupitev krvi" (sepsa) in invazivni abscesi (inkapsulirana žarišča gnoja) zaradi tako imenovanih "manjših okužb", kot so vnetje srednjega ušesa, sinusitis in bronhitis.
Takšne "manjše okužbe" lahko tudi - če so trdovratne ali se ponavljajo - kažejo na primarno imunsko pomanjkljivost.
S za seštevek: Če je nekdo zelo pogosto okužen, tudi to vzbuja sum na oslabljen imunski sistem, ki je še posebej dovzeten za bolezni.
GARFIELD
Akronim GARFIELD povzema parametre, značilne za moteno imunsko regulacijo – še en vodilni simptom primarnih imunskih pomanjkljivosti:
G za granulome: Prvi znak primarne imunske pomanjkljivosti so lahko majhni tkivni vozliči (granulomi), ki jih ne spremlja uničenje tkiva (nekroza) in so sestavljeni iz določenih celic (epiteloidnih celic). Nastajajo zlasti v pljučih, limfnem tkivu, črevesju in koži.
A za avtoimunost: Oslabljena imunska regulacija pri primarnih imunskih pomanjkljivostih se lahko odraža tudi v avtoimunskih reakcijah, torej napadih imunskega sistema na lastno tkivo.
Zelo pogosto so krvne celice napadene, kar povzroči znatno zmanjšanje njihovega števila (avtoimunska citopenija). Ščitnica je tudi pogosta tarča napadov zgrešenega imunskega sistema (avtoimunski tiroiditis ali Hashimotov tiroiditis).
Drugi primeri avtoimunskih posledic okvare imunskega sistema so revmatoidni artritis, vaskulitis, vnetje jeter (hepatitis), celiakija, izpadanje las (alopecija), bolezen belih lis (vitiligo), sladkorna bolezen tipa 1 in Addisonova bolezen.
E za ekcematozne kožne bolezni: Ekcematozne kožne lezije najdemo pri številnih primarnih imunskih pomanjkljivostih. Ti se pogosto pojavijo zgodaj (kmalu po rojstvu) in jih je težko zdraviti.
L za limfoproliferacijo: Ta izraz se nanaša na patološko povečanje vranice, jeter in bezgavk ali razvoj terciarnega limfoidnega tkiva, zlasti v pljučih in prebavnem traktu. Limfoidno tkivo imenujemo terciarno, če se na novo razvije v bližini vnetja.
D za kronično vnetje črevesja: včasih se pri kroničnem vnetju črevesja najprej pojavijo prirojene imunske pomanjkljivosti. Imunska pomanjkljivost je zlasti verjetno vzrok za kronično drisko, ki se pojavi zgodaj v življenju in/ali jo je težko zdraviti.
Krvni testi
Različne skupine levkocitov in druge krvne celice je mogoče pregledati pod mikroskopom z uporabo krvnega razmaza. Da bi to naredili, kapljico krvi na tanko razmažemo po stekleni plošči (mikroskopskem stekelcu).
Nato si specialist podrobneje ogleda krvne celice pod mikroskopom. Nekatere imunske pomanjkljivosti so povezane s tipičnimi spremembami krvnih celic. Na primer, pri sindromu prirojene imunske pomanjkljivosti Chediak-Higashi se velika zrnca (velikanska zrnca) nahajajo znotraj nevtrofilnih granulocitov.
Serumsko elektroforezo lahko uporabimo za analizo sestave beljakovin v krvnem serumu. V tem procesu se beljakovine v serumu, ki vključujejo protitelesa (imunoglobuline), razdelijo v različne frakcije glede na njihovo velikost in električni naboj ter izmerijo. To pomaga na primer v primerih suma na imunsko pomanjkljivost, povezano s pomanjkanjem protiteles.
Vendar lahko s serumsko elektroforezo določimo samo protitelesa kot celoto – brez razlikovanja med različnimi razredi protiteles. Za to je potrebna neposredna določitev imunoglobulina (glejte naslednje poglavje).
Imunološki pregledi
Včasih so indicirani tudi posebni imunološki testi. Na primer, lahko merimo različne podrazrede protiteles IgG. Ali pa je mogoče določiti protitelesa v cepivu, da bi izvedeli več o delovanju številnih elementov imunskega sistema. Možni so tudi funkcionalni testi na fagocitih (“celicah čistilkah”).
Molekularno genetsko testiranje
V nekaterih primerih prirojenih (primarnih) imunskih pomanjkljivosti je potrebno tudi molekularno genetsko testiranje. Vendar diagnoza ne more temeljiti samo na takih genetskih testih iz dveh razlogov:
Prvič, ena in ista genetska napaka se lahko kaže s precej različnimi simptomi. Tako ni stroge korelacije med genetsko okvaro in simptomatskim videzom. Po drugi strani pa lahko podobne simptomatske manifestacije temeljijo na okvarah različnih genov.
Zdravniki zato rezultate molekularno genetskih preiskav vedno interpretirajo le v povezavi z drugimi ugotovitvami (npr. imunološkimi preiskavami).
Molekularno genetsko testiranje je lahko koristno tudi pri bližnjih sorodnikih bolnikov s primarnimi imunskimi pomanjkljivostmi.
Odvisno od posameznega primera zdravniki pogosto opravijo dodatne preiskave. To je lahko na primer test na HIV, da se ugotovi ali izključi okužba s HIV kot vzrok pridobljene imunske pomanjkljivosti. Ali pa merijo izločanje beljakovin v urinu, če povečana izguba beljakovin oslabi imunski sistem.
Kako lahko zdravimo imunsko pomanjkljivost?
Ali in kako bodo zdravniki zdravili imunsko pomanjkljivost, je odvisno predvsem od njenega vzroka in resnosti.
Zdravljenje primarnih imunskih pomanjkljivosti
Primarne imunske pomanjkljivosti v večini primerov niso ozdravljive. Vendar pa lahko zgodnje in ustrezno zdravljenje izboljša kakovost življenja prizadetih – in včasih celo reši življenja!
Večina primarnih imunskih pomanjkljivosti je posledica pomanjkanja protiteles. Za nadomestilo so številni prizadeti posamezniki do konca življenja odvisni od nadomestne terapije z imunoglobulini: redno prejemajo že pripravljena protitelesa, bodisi kot infuzijo neposredno v veno bodisi kot infuzijo ali injekcijo (brizgo) pod kožo.
Raziskovalci upajo, da bodo s pomočjo genske terapije ozdravili hude primarne imunske pomanjkljivosti. Načeloma gre za zamenjavo okvarjenih genov s funkcionalnimi geni. Vendar je to še vedno v veliki meri predmet raziskav.
Vendar pa je genska terapija v nekaterih državah že na voljo za nekatere primere hude kombinirane imunske pomanjkljivosti (SCID) – in sicer za bolnike, pri katerih je imunska pomanjkljivost posledica spremembe (mutacije) gena, ki vsebuje načrt za encim ADA (adenozin). deaminaza). Zaradi genetske okvare prizadetim osebam primanjkuje tega encima, kar moti tvorbo limfocitov. Posledica tega je huda, življenjsko nevarna imunska pomanjkljivost.
Temu se običajno skušajo zoperstaviti s presaditvijo matičnih krvnih celic. Če pa takšno zdravljenje ni mogoče, se lahko razmisli o dajanju genskega zdravila. Proizvaja se za vsakega bolnika posebej iz celic, predhodno odvzetih iz bolnikovega kostnega mozga. V laboratoriju znanstveniki uporabljajo gensko terapijo, da v te celice vstavijo delujoč gen ADA.
Zdravilo za gensko terapijo za zdravljenje ADA-SCID je odobreno v EU, ne pa (zaenkrat) v Švici.
Zdravljenje sekundarne imunske pomanjkljivosti
Če je imunska pomanjkljivost posledica bolezni, jo je treba ustrezno zdraviti.
Vendar ozdravitev ni vedno mogoča, na primer v primeru okužbe s HIV. Vendar pa morajo prizadeti jemati zdravila v zgodnji fazi in dolgoročno, da obdržijo povzročitelje aidsa. S tem lahko preprečimo napredovanje pridobljene imunske pomanjkljivosti in celo ponovno okrepimo obrambo telesa. Več o zdravljenju HIV preberite tukaj.
Dolgotrajno zdravljenje je pomembno tudi pri drugih kroničnih boleznih, ki obremenjujejo imunski sistem (sistemski eritematozni lupus, kronična vnetna črevesna bolezen ipd.).
Druge bolezni, ki so povezane z oslabljenim imunskim sistemom, pa so le začasne in včasih celo same od sebe (po možnosti podprte s simptomatskimi ukrepi). Tako je na primer pri ošpicah in gripi.
Preventivni ukrepi za imunsko pomanjkljivost
Včasih zdravniki v primeru imunske pomanjkljivosti predpišejo preventivna zdravila proti okužbam, saj se uporabljajo za zdravljenje tovrstnih okužb: antibiotike (proti bakterijskim okužbam), antimikotike (proti glivičnim okužbam), protivirusna zdravila (proti virusnim okužbam).
Za zmanjšanje tveganja okužbe naj se ljudje z oslabljenim imunskim sistemom čim bolj izogibajo gneči (npr. natrpani podzemni železnici). Prav tako naj se, če je le mogoče, izogibajo kužnim bolnikom (npr. otrokom z ošpicami ali gripo).
Tudi v primeru imunske pomanjkljivosti je smiselno paziti na ustrezno higieno. To vključuje na primer redno umivanje rok. To je še posebej pomembno po uporabi javnega prevoza.
Cepljenje je zelo priporočljivo tudi v primeru imunske pomanjkljivosti. Številne okužbe lahko hitro postanejo nevarne, če je imunski sistem oslabljen. Nekatera cepljenja pa so kritična ali strogo prepovedana v primeru imunske pomanjkljivosti. Več o tem in o posebnostih cepljenja pri imunski pomanjkljivosti si lahko preberete v članku Imunosupresija in cepljenje.
