Merjenje gostote kosti

Sopomenke

Osteodensitometrija engl. : Dvojni fotonski rentgen = DPX

Definicija

V postopku kostne denzitometrije zdravnik z medicinsko-tehničnim postopkom določi kostna gostota, tj. končno kalcij vsebnost soli v kosti in s tem njena kakovost. Rezultat meritve zagotavlja informacije o tem, kako Zlom-odporna kost je in se uporablja predvsem za oceno tveganja zloma kosti (tveganje zloma) v primeru obstoječe izgube kosti (osteoporoza).

Zaporedje merjenja kostne gostote

Gostota ali vsebnost apnene soli v kosti je mogoče določiti z različnimi metodami. Spodaj je kratka razlaga postopka za različne metode.

  • DXA?

    Dvojni Rentgen Absorptiometrija: Ta metoda meri kostna gostota z uporabo rentgenskih žarkov. Za to sta potrebna dva Rentgen virov. Ti se med seboj nekoliko razlikujejo.

    Gostota kosti se meri na dveh področjih pacienta. To so kolčni sklep in ledveni del hrbtenice standardno. Meritev traja 15 do 30 minut in za bolnika ni boleča ali pretirano neprijetna.

  • Kvantitativna računalniška tomografija? QCT: Ta postopek je specializirana računalniška tomografija, pri kateri se fizična gostota kosti določi zelo natančno.

    Postopek je podoben običajni računalniški tomografiji. Med pregledom, ki zaradi sodobne opreme običajno traja le nekaj minut, pacient leži na višinsko nastavljivi mizi. Slike kosti so tukaj narejene tudi z rentgenskimi žarki.

    Za slikanje ni potreben kontrastni medij. Takšne slike se imenujejo izvorne slike. Pred zajemanjem slik se naredi podroben načrt območja, ki bi si ga želeli ogledati, da bi bila izpostavljenost sevanju čim manjša.

    Poleg kvantitativne računalniške tomografije se uporablja tudi periferna kvantitativna računalniška tomografija (pQCT). Gre za bolj kompaktne in cenejše naprave, ki merijo gostoto kosti na obrobju, npr. Roke ali noge. Konvencionalni QCT pa skenira kostno gostoto celotnega telesa.

Obstajajo različne metode za merjenje kostne gostote.

Standardni postopek, ki ga priznava tudi WHO (World Zdravje Organizacija) in krovna organizacija za osteologijo kot metoda izbire je merjenje z rentgenskimi žarki, ki je znano kot dvojna energija X-Ray Absorptiometrija (DXA ali DEXA) ali dvospektralna rentgenska absorptiometrija. Ta metoda na koncu temelji na običajni rentgenski metodi, vendar za razliko od slednje ne uporablja enega, temveč dva rentgenska vira, ki se nekoliko razlikujeta po energiji. Načelo rentgenske slike temelji na dejstvu, da različni materiali z različno gostoto (tj

tudi različna tkiva v človeškem telesu) "oslabijo", tj. absorbirajo rentgenske žarke, ki skozi njih v različni meri prehajajo. Zato je na rentgenski sliki mogoče videti različne stopnje sive: Kosti zdijo se bele, ker so običajno zelo gosti in upočasnijo rentgenske žarke, medtem ko napolnjeni z zrakom prostori komaj oslabijo rentgenske žarke in so zato na sliki črni. Vendar absorpcija ni odvisna samo od tkiva, temveč tudi od energije rentgenskih žarkov.

Pri DEXA torej obstajata dve različni vrednosti (ena za vsako rentgensko cev) za vsako merilno točko na rentgenski sliki po opravljeni meritvi. Kombinacijo teh dveh rezultatov lahko nato končno uporabimo za sklepanje o gostoti kosti preko kalcij in vsebnost hidroksiapatita. Pomembno pa je opozoriti, da te vrednosti niso realne vrednosti gostote v fizičnem smislu (kg / m3), temveč tako imenovane predvidene površine ali gostote površine (kg / m2).

Vse kosti niso enako primerne za to oceno, zato praviloma bodisi ledvena hrbtenica bodisi tesno kosti oz kolčni sklep je rentgensko, saj so tu meritve gostote najpomembnejše. Ta kostna denzitometrija se lahko izvaja bodisi v bolnišnici bodisi v ordinaciji ortopedskega kirurga ali radiologa. Za to mora bolnik leči na rentgensko mizo, kjer je obsevan z rentgenskimi žarki.

Celoten postopek traja približno 10 minut. Odločilne prednosti te standardne meritve so majhna izpostavljenost sevanju, hitra izvedba in majhno tveganje merilnih napak, vendar pa lahko uporabimo še druge postopke. Na eni strani obstaja tako imenovana kvantitativna računalniška tomografija (QCT) ali periferna kvantitativna računalniška tomografija (pQCT za obrobne dele telesa, kot so roke in noge), ki prav tako temeljijo na rentgenski tehnologiji in ustvarjajo slike v prerezu telesa.

V nasprotju z DEXA QCT ustvari tridimenzionalno sliko, kar pomeni, da je za vsak posneti element prostornine dejansko mogoče izračunati fizično gostoto. Poleg tega ta metoda omogoča natančnejše razlikovanje med zunanjo (kortikalno) in notranjo regijo kosti (kostna kroglica ali trabekula), ki lahko včasih igra pomembno vlogo pri osteoporoza diagnostiko. Vendar QCT pacienta izpostavi veliko višjim ravnem sevanja kot DEXA, pQCT pa ni nujno, vendar so študije pokazale, da ni tako smiselna kot drugi dve.