Med urodinamično uroflowmetrijo bolnik izprazni svojega mehurja v lijak. Priključena naprava določa količino urina, oddanega na enoto časa, kar omogoča sklepanje o morebitnih motnjah mikcije. Postopek poteka ambulantno in ni povezan z nobenim tveganjem ali neželenimi učinki.
Kaj je uroflowmetrija?
Med urodinamično uroflowmetrijo bolnik izprazni svojega mehurja v lijak. Priključena naprava določa količino urina, oddanega na enoto časa, kar omogoča sklepanje o morebitnih motnjah mikcije. Mehur motnje praznjenja so motnje motenj in kot skupina bolezni vključujejo veliko različnih stanj z vodilnimi simptomi po, pred ali med uriniranjem. Urologija se ukvarja z motnjami mikcije in vključuje različne posebne diagnostične postopke za raziskovanje vzrokov motenega praznjenja mehurja. Podskupino postopkov urološkega pregleda predstavlja skupina urodinamičnih postopkov pregleda. Uroflowmetrija spada v to skupino metod. Pri tem postopku se določi količina urina, oddanega na enoto časa. Mikturne motnje se pri tem pregledu pogosto kažejo z znižanimi vrednostmi. Redkeje povišane vrednosti nad določeno stopnjo kažejo na motnjo mikcije. Za izvajanje uroflowmetrije pacient urinira v lijak. Enota senzorja na liju beleži količino urina, oddanega na enoto časa. V idealnem primeru bi morala biti hitrost pretoka urina približno 20 mililitrov na sekundo. Zmanjšane vrednosti so prisotne, kadar oviramo pretok urina iz mehurja ali so povezane s šibkostjo mehurja.
Funkcija, učinki in cilji
Za izvajanje uroflowmetrije je bolnikov mehur idealno dobro napolnjen. Nujnost urina mora biti v času pregleda dovolj prisotna. Pacient se umakne in svoj tok urina usmeri v lijak, ki ga priskrbi urolog. Lijak je povezan z napravo za pregled, ki nosi enoto občutljivih senzorjev. Iz tega razloga lahko naprava, ko bolnik usmeri tok urina v lijak, določi količino urina na enoto časa. Na splošno ta določitev služi napravi za izračun različnih vrednosti. Med najpomembnejšimi od teh vrednosti so poleg pretoka urina Q čas pretoka urina t, največji pretok sečnice Qmax in srednji pretok urina Qave. Mikcija Obseg Naprava zabeleži tudi V in trajanje mikcije ali čas praznjenja mehurja. V večini primerov se po uroflowmetriji opravi sonografski pregled. To slikanje avtor ultrazvok naprava zazna preostali urin, ki ostane v mehurju. Za oceno pretoka urina urolog upošteva standardne vrednosti in njihova referenčna območja. Referenčno območje vrednosti največjega pretoka urina pri odraslem bolniku je med 15 in 50 mililitri na sekundo. Če ima največji pretok urina vrednosti pod deset mililitrov na sekundo, je ovira v sečnica je običajno osnova za motnjo mikcije. Če pa so vrednosti med deset in 15 mililitrov na sekundo, je to sivo območje. V tem primeru se mora urolog za diagnozo posvetovati z nadaljnjimi preiskovalnimi postopki. Različni pojavi in simptomi so indikacije za uroflowmetrijo. Na primer, uroflowmetrijo lahko uporabimo za razjasnitev simptomov, kot je subjektivno zaznavanje oslabelosti mikcije. Če se bolnik pritožuje zaradi dolgotrajne mikcije v zdravstvena zgodovina, je naveden tudi postopek. Enako velja za simptome, kot je občasna mikcija, ki se občasno nenadoma ustavi. Moten začetek uriniranja, nujno potreba po uriniranjuali ponavljajoče se okužbe sečil lahko pomeni tudi testiranje. Če se pri pacientih opazi izpraznitev mehurja z izrazito povečano pogostnostjo pri majhnih količinah urina ali če ponoči prenehajo nenormalno pogosto urinirati, se lahko za razjasnitev teh simptomov uporabi tudi uroflowmetrija.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Uroflowmetrija je izjemno nežen postopek pregleda, ki ga pacient ne dojema kot neprijetnega. Tveganja in neželeni učinki se ne pojavijo. Pacientu ustreza tudi kratek čas, potreben za postopek. Sprejem bolnika v bolnišnico ni potreben za izvajanje uroflowmetrije. Običajno pregled opravi ambulantno urolog v zasebni praksi. Pacient prejme rezultate še isti dan. Ker pregled bolnika in njegovega organizma ne obremenjuje več, je treba uroflowmetriji dati prednost pred slikovno diagnostiko, na primer za diagnozo motnje motenj. Slikovna diagnostika je običajno povezana z izpostavljenostjo sevanju in s tem povezanimi tveganji ter neželenimi učinki. V večini primerov se uporablja tudi kontrastno sredstvo, zaradi česar lahko bolnik doživi glavoboli ali podobno nelagodje in obremenjuje njegov organizem. Bolnikom je takšnih tveganj in neželenih učinkov prihranjeno z uroflowmetrijo. V tem kontekstu je diagnostični postopek idealno primeren za diagnostični prefeeling. Le v določenih okoliščinah in po določenih ugotovitvah uroflowmetrije je treba diagnostično metodo kombinirati z dodatnimi postopki. Podrobnejše določitve obstoječe motnje motenj ponavadi s postopkom ni mogoče določiti v zadostni meri. Iz tega razloga se po nenormalni uroflowmetriji običajno izvedejo dodatni postopki za diagnostično razjasnitev. Če je uroflowmetrija neopazna, bo urolog naročil dodatne diagnostične korake le v redkih primerih. Uroflowmetrija v določenih okoliščinah morda ne bo dala pomembnih rezultatov. Predpogoj za pomembne rezultate je obstoj potreba po uriniranju. Poleg tega mora biti mehur dobro napolnjen. Šele ko količina odvedenega urina preseže 150 mililitrov, lahko pride do tega pogovor pomembnega rezultata.
