Spolna terapija je pogovorna oblika psihoterapija in psihiatrija za zdravljenje spolnih motenj. Spekter zdravljenja spolne terapije zajema od spolne disfunkcije, psiholoških travm do patoloških manifestacij blagih do hudih spolnih motenj.
Kaj je spolna terapija?
Spolna terapija je pogovorna oblika psihoterapija in psihiatrija za zdravljenje spolnih motenj. Seks terapija se nanaša na psihološko in psihiatrično zdravljenje spolnih težav in duševno-spolnih motenj. Najenostavnejše oblike seksa terapija začnite s psihoterapevtom ali alternativnim zdravnikom in se spopadite s spolnimi težavami in motnjami, ki še nimajo vrednosti bolezni ali celo ogrožajo pacienta in druge. Na primer, spolni terapevti se spopadajo s spolnimi težavami v parnih odnosih, s spolnim občutkom pacienta, izražanjem spolnosti ali s spolnimi travmami in negativnimi izkušnjami. Deloma motnje, ki spol terapija posli so tudi fizične narave in vplivajo na spolno življenje. Poleg tega obstaja zdravljenje spolnih motenj s patološko vrednostjo; na tem področju spolna terapija deloma prehaja v psihiatrijo. Spolna terapija je močno odvisna od tega pogovor terapijo, medtem ko se zdravila uporabljajo zelo redko in jih pogosto predpisujejo druge zdravstvene posebnosti. Vedenjska terapija poglobljena psihologija, sistemski postopki, zdravljenje fizikalnih motenj z zdravili in seveda praktična uporaba naučenega pri spolni terapiji so običajni postopki zdravljenja. Cilj je, da se bolnikova spolnost čim bolj fizično in socialno prilagodi bolniku in zmanjša trpljenje.
Zdravljenja in terapije
Spolna terapija lahko sprva pomaga ljudem, ki jim lastna spolnost ne ustreza. Ali je to posledica pomanjkanja partnerstva, brezvoljnosti, orgazmičnih motenj ali impotence, terapevt skupaj s pacientom med spolno terapijo ugotovi, za kaj je nezadovoljstvo. Za spolno terapijo je odločilno, ali bolnik čuti pritisk - če se lahko sprijazni s svojo situacijo, spolne terapije ne potrebuje. Neizpolnjena želja po otroku lahko postane tudi primer spolne terapije, začenši od faze sprejemanja zdravniške podpore do obvladovanja primera, ko otroka ni mogoče imeti skupaj. Bolniki, ki zaradi fizičnih razlogov, kot sta bolezen ali disfunkcija, ne morejo imeti običajnega spolnega življenja, se obvladujejo tudi s spolno terapijo in najdejo načine, kako spolnost živeti na zadovoljiv način. Medtem ko se spolna terapija osredotoča na iskanje razlogov za motnjo in njihovo obvladovanje z razpravami, lahko hkrati dobi podporo drugih medicinskih specialitet, na primer zdravil ali kirurgije za zdravljenje vzroka motnje. Medtem ko te oblike spolne disfunkcije postanejo primeri spolne terapije le, kadar trpijo, saj ne ogrožajo pacienta ali drugih, se seksualni terapevti spopadajo tudi s parafilijami, ki so nekatere bolj nevarne. Neškodljive so motnje spolne identitete ali spopadanje s homoseksualnostjo, ki prav tako ne zahtevajo vedno zdravljenja. Terapija pa je lahko težja v primeru fetišizma, kot je ekshibicionizem ali sadomazohizem. Čeprav vsi bolniki ne potrebujejo zdravljenja niti za te parafilije, je spolna terapija na najbolj zahtevnih področjih mejna z boleznimi, kot sta spolna odvisnost ali pedofilija. Ker so v teh primerih skrajne spolne disfunkcije včasih prisotne tudi druge duševne bolezni ali bi trpijo osebe prizadele ali ubile tretje osebe, da bi zadovoljile svoje spolne potrebe, spolna terapija v zvezi s tem včasih preide na področje psihiatrije.
Metode diagnoze in pregleda
V večini primerov se s spolno terapijo problem reši tako s postopkom globoke anamneze kot tudi z njim pogovor terapija, vedenjska terapija, sistemsko terapijo in globinsko psihologijo. Kot del anamneze ima spolna terapija zelo temeljit pristop in sprašuje o spolni zgodovini od odkritja spolnosti, starševskega pristopa k njej in prejšnjih spolnih izkušenj. Pacient nato opiše svoj problem in svojo stopnjo trpljenja ter skupaj z spolni terapevt, možen razvoj Rešitve in situacije, s katerimi lahko živi. S to temeljito anamnezo spolni terapevt ugotovi, ali je težava zgolj psihološka ali fizična, in lahko poišče ustrezno terapijo ter se odloči, ali je priporočljivo zdravljenje ali kirurški poseg. Na primer, psihološko travmo, ki danes vodi v orgazmične motnje ali spolno brezvoljnost in ki jo je v najslabšem primeru pacient celo popolnoma potlačil, je treba obravnavati na povsem drugačen način kot zaradi pomanjkanja želje po seksu zaradi do težav v odnosih s trenutnim partnerjem. Poleg tega spolna terapija sprašuje tudi o zdravstvena zgodovina, ker so številne spolne motnje tudi posledica hormonskega neravnovesja in je hormonska terapija pot do izboljšanja. V primeru trajnih spolnih motenj, ki bi lahko ogrozile tretje osebe, se podobna anamneza uporablja pri spolni terapiji, a tudi natančna določitev dejavnikov, ki v tem primeru vzbudijo spolno željo. To terapevtu omogoča, da v sodelovanju s pacientom poskuša najti načine, kako se s to spolno željo spoprijeti drugače ali pa jo usmeriti v drugo smer. Zlasti v primeru močno izraženih parafilij, katerih oboleli ponavadi ogrožajo druge, je priporočljiv sprejem na zaprti psihiatrični oddelek, saj v nekaterih primerih ni mogoče izključiti ali šele po uspešni spolni terapiji imeti parafilije pod nadzor do te mere, da lahko sredi družbe varno živijo zase in za druge.
