Postopkovno spominskupaj z deklarativnim spominom predstavlja dolgoročni spomin. Informacije, shranjene v postopku spomin ni dostopen zavesti in se imenuje informacija o akciji, zato se postopkovni spomin včasih imenuje tudi vedenjski spomin. Pri ljudeh z degenerativnimi boleznimi postopkovni spomin je pogosto poškodovan.
Kaj je proceduralni spomin?
Procesni spomin skupaj z deklarativnim spominom tvori dolgoročni spomin. Človeški dolgoročni spomin je sestavljen iz dveh ločenih delov spomina. Eden je deklarativni spomin. V njem shranjene vsebine so dejstva o svetu in lastnem življenju, ki jih je mogoče zavestno reproducirati. Proceduralno znanje se od izjavnega razlikuje po tem, da uide zavesti. Zato tistega, kar je bilo shranjeno v postopkovnem spominu, ni mogoče zavestno reproducirati. Kljub temu je vsebina procesnega spomina tudi vsebina znanja v najširšem pomenu. Procesni spomin se imenuje tudi vedenjski spomin in tako vključuje implicitno znanje, ki ga je oseba pridobila o avtomatiziranih zaporedjih dejanj. V tem kontekstu so na primer gibalne sekvence za ples, tek, kolesarjenje ali vožnja z avtomobilom so zasidrani v postopkovnem spominu, čeprav vsebine ni mogoče verbalizirati. Vse človeške veščine so zato shranjene v tej vrsti dolgoročnega spomina. V tem kontekstu se izraz spretnosti nanaša predvsem na praktično naučene in zapletene gibe, katerih zaporedje se je izvajalo, dokler ga ni bilo mogoče priklicati brez zavestnega razmišljanja o tem.
Funkcija in naloga
Medtem ko deklarativni dolgoročni spomin vsebuje teoretične informacije, postopkovni del dolgoročnega spomina shranjuje le praktične informacije. V zvezi s postopkovnim spominom je pogosto pogovor implicitnega učenje. To se imenuje „učenje v situaciji '. Oseba se nauči struktur zapletenega dražljajnega okolja, ne da bi si tega želela. Znanje, naučeno v situaciji, je včasih težko verbalizirati in pogosto v spomin vstopi kot nezavedno učenje proces. Procesno učenje se pojavlja predvsem v možganov, subkortikalni motorični centri in bazalni gangliji. To razlikuje učne procese od deklarativnega učenja vseh dejstev, ki so shranjena ob vključitvi celotnega neokorteks. Procesno znanje ni zavestno znanje. Kljub temu je najbolj uporabna vrsta znanja, ker se nanaša na nezavedne rutine obdelave in delovanja. Hoja je oblika postopkovnega znanja, ki se ga ljudje naučijo v zgodnjem otroštvu. Narava učenja v tem kontekstu ustreza "učenju z delom". Po določeni starosti ali določeni stopnji ponavljanja giba hoje se malčku ni več treba osredotočiti ali razmišljati o gibalnem procesu. Odrasla oseba sploh ne bo mogla povedati, katere posamezne gibe tek sestoji iz. Medtem se komaj zavestno zaveda samega sebe tek, vendar samodejno prikliče shranjeno zaporedje gibov iz svojega proceduralnega spomina. Takoj ko ni več treba zavestno premišljevati o zaporedjih gibov, se trajno shranijo. Vsebina pomnilnika dolgoročnega pomnilnika temelji na posebnem vzorcu ožičenja posameznika sinapse. Te povezave so zgrajene na osnovi nevronske plastičnosti, vendar jih je mogoče ponovno poslabšati, če jih ne prikličemo dovolj pogosto. Medtem ko se ponavljajoče motorične aktivnosti, kot je vožnja s kolesom, dobro obdržijo, tudi če jih posameznik že dolgo ne izvaja, se lažje sprostijo sinaptična vezja za bolj zapletene gibe. To na primer velja za vajene koreografije za določene plesne ritme. Postopkovni spomin poleg motoričnih vedenj vključuje tudi kognitivne sposobnosti in algoritme za samodejno in nezavedno uporabo.
Bolezni in motnje
Motnje spomina so lahko različne narave. Najbolj znane motnje spomina so različne vrste amnezija, saj se pojavijo po poškodbi deklarativnega spomina. Od tega je treba ločiti procesne motnje spomina. Pri hudih pomanjkljivostih deklarativnega spomina so funkcije in vsebina procesnega spomina v večini primerov ohranjene, saj se deklarativni in procesni spomin nahajata v različnih odsekih možganov. Zaradi tega se postopkovne motnje spomina pojavljajo skoraj izključno po poškodbi bazalni gangliji, možganov, ali dodatne motorne regije. Najpogostejši vzrok tovrstnih lezij niso travme, saj so pomembne za deklarativne motnje spomina, temveč degenerativne bolezni. Med najpogostejšimi so motnje in okvare procesnega spomina pri bolnikih z Parkinsonova bolezen. Bolezni, kot so Huntingtonova bolezen je lahko tudi vzrok za procesno okvarjen spomin. Redkeje pride do okvare procesnega spomina z izgubo naučene avtomatičnosti po lezijah v bazalni gangliji, na primer tiste, ki so lahko posledica vnetnih procesov, hipoksije, krvavitve ali travme. V posameznih primerih je bila povezana tudi disfunkcija postopkovnega spomina depresija. Sum na motnje v procesnem spominu obstaja zlasti pri osebah, ki izgubijo naučene veščine, kot sta sposobnost pisanja ali igranja določenega glasbila. V določenih okoliščinah je okvara procesnega spomina reverzibilna, na primer s ponovnim učenjem starih veščin med rehabilitacijo in treniranjem njihovega procesnega spomina na ta način. Pri degenerativnih boleznih pa lahko postopek samo z rehabilitacijo zavlečemo, ne pa tudi ustavimo.
