Samozavest opisuje duševno stanje gotovosti glede lastnih sposobnosti, moči, preferenc in značilnosti.
Kaj je samozavest?
Samozavest opisuje duševno stanje gotovosti glede lastnih sposobnosti, moči, preferenc in značilnosti. V psihologiji se samozavest nanaša na duševno stanje osebe, ki gleda na splošno podobo sebe v splošni pozitivni luči in se ima za osebo s sposobnostmi, močmi in zaslugami. Tako ta notranji odnos vpliva na zunanje vedenje. Samozavestni ljudje si upajo sprejeti večje izzive, pogosto so močni v komunikaciji s soljudmi in pri uveljavljanju in uveljavljanju sebe v svojem okolju ne potrebujejo veliko zunanje pomoči. Samozavest je tako za duševno zdravo osebo zaželeno stanje. Lahko se razvije iz zdrave samopodobe, ki jo je treba razvijati in negovati kot prvi korak k večji samozavesti. Predpogoj je prepoznavanje lastne osebnosti bodisi z lastnim miselnim procesom bodisi s pripisovanjem značilnosti z zunanjimi vplivi. Koncept samozavesti ne more biti samo za eno osebo; skupina več ljudi lahko izkaže tudi samozavest v svojem videzu.
Funkcija in naloga
Samozavest je rezultat dolgoletne samorefleksije, kar je tudi razlog, da ima veliko mladih v kateri koli situaciji še vedno težave s samozavestjo. Izkušnje jim morajo najprej pomagati spoznati lastno osebnost in jo dojeti kot dragoceno. Samozavest lahko razvijemo tudi tako, da pripadamo skupini, katere vrednote in značilnosti človek sprejema in sprejema kot lastne. Rezultat samozavesti je ciljno usmerjeno, samozavestno in neustrašno obnašanje, ki z lahkoto prepriča druge, da sledijo tej ideji. Ker samozavest gre z roko v roki z izkušnjami, samozavestni ljudje vedo, kaj lahko pričakujejo v vsakdanjih situacijah. Razvijejo samozavesten pristop in se naučijo zaupati vase, kar jim posledično daje občutek varnosti. Kombinacija zaupanja in varnosti ohranja samozavest pri življenju in zagotavlja, da se novih situacij lotevajo s staro samozavestjo, kakršne so vajeni, saj so v samozavestno varnem duševnem stanju in na ta način ostanejo brez strahu. Pomemben razgovor za službo, predstavitev na delovnem mestu, rojstvo in vzgoja otroka ter podobno zahtevne življenjske situacije ponavadi bolje in bolj mirno reši odnos samozavesti, kot bi ga človek z dvomom v samo situacijo.
Bolezni in bolezni
Človekova samozavest se razvija dolga leta in zahteva obsežen osebnostni razvoj. Zato velja za stanje, duševno zdravje in skoraj ne more nastati pri (duševni) bolezni. Seveda ne samo duševna bolezen, a tudi fizične težave vseh vrst lahko zmanjšajo samozavest, saj napadajo človekovo samopodobo. Nizka samozavest je ena največjih ovir za samozavest in je še posebej razširjena pri najstnikih in mlajših odraslih. Pomanjkanje samozavesti, skupaj s pomanjkanjem samozavesti v tej starosti, lahko vodi do odločitev, ki naj bi izboljšale sposobnost, da bi se imeli radi - a imajo pogosto hude posledice. Motnje hranjenja so posledica tega cikla, ker je eden od razlogov, da se lahko razvijejo, ker prizadeti zaradi zunanjega videza razvijejo pomanjkanje samozavesti in izgubijo realističen pogled na lastno telo. Vidijo izkrivljeno podobo o sebi in reagirajo nanjo, ne pa tudi na resničnost. Pretirano samozavest, ki izvira iz samopodobe, pa se imenuje patološka narcisizem. Tudi tu prizadeti izgubi stik z resničnostjo, ker mu njegova subjektivna samopodoba daje preveč pozitivno podobo. Narcisizem se med drugim kaže skozi pretirano samozavest. Pomanjkanje samozavesti ni težava samo v mladih letih, temveč znova postaja aktualno s starostjo in zmore vodi na zelo podobne klinične slike kot v puberteti. Ocenjujejo, da je približno 60. leta človekova samozavest najvišja, saj je do tega trenutka lahko razvil svojo lastno vrednost. Starejši, starejši od 60 let, pa bodo morda zaradi različnih socialnih in težko obdržali to samozavest zdravje vplivi. V odrasli dobi na samozavest močno vplivajo socialni vplivi, kot so poklicni ali družinski uspehi in neuspehi, prijateljstva in odnosi. Ker so številni družbeno zaželeni dejavniki v starejših letih bolj obremenjujoči, je pri starejših ljudeh težje ohraniti samozavest. V družbah, kjer starost gledajo manj negativno kot v večini zahodnih držav, pa je to povsem drugače. Tu se starajoči se ljudje dojemajo kot središče družbe in zaradi tega pogosto še vedno doživljajo vse večjo samozavest.
