Definicija
Radioiodinska terapija (skrajšano RIT) ali radiojodna terapija (RJT) je posebna oblika obsevanja, ki se uporablja izključno za različne benigne in maligne bolezni Ščitnica. Bolnik običajno dobi posebno vrsto joda v obliki tablet, ki oddajajo radioaktivno sevanje. Telo to obravnava kot običajno joda in ga absorbira skoraj izključno v Ščitnica. Sevanje posebej uniči Ščitnica tkiva, medtem ko so drugi organi in tkiva prihranjeni. Terapija mora potekati na posebnem oddelku za nuklearno medicino in je povezana z vsaj 2-dnevnim bivanjem v bolnišnici.
Indikacije za zdravljenje z radioaktivnim jodom
Terapija z radiojodom je posebna oblika zdravljenja, ki se uporablja izključno za bolezni ščitnice. Indikacije segajo od benignih bolezni do določenih oblik ščitnice rak. Izbrana metoda je terapija z radioaktivnim jodom za tako imenovano avtonomijo ščitnice.
Ta bolezen prizadene ščitnično tkivo, ki se je izognilo nadzornim mehanizmom telesa in ustvarja neovirano ščitnico hormoni. Terapijo z radiojodom lahko uporabimo za specifično uničenje obolelega tkiva. Avtoimunska bolezen Gravesova bolezen vodi tudi do povečane proizvodnje ščitničnega hormona.
Za to bolezen se lahko uporablja tudi terapija z radiojodom. V večini primerov mora biti cilj uničiti celotno tkivo ščitnice, da se doseže ozdravitev. Poleg tega se radioaktivna jodna terapija uporablja za različne oblike ščitnice rak.
Vendar je ta terapija možna le, če rak celice absorbirajo joda kot zdrave celice ščitnice in te lastnosti zaradi degeneracije niso izgubile. Alternativa zdravljenju z radiojodom je pogosto operacija. V nekaterih primerih, kot npr rak ščitnice, oba postopka sta pogosto kombinirana.
Po operativni odstranitvi ščitnice se nato izvede radioterapija z jodom, da se uniči preostalo ščitnično tkivo. V mnogih primerih in s pravočasno terapijo rak ščitnice lahko pozdravi na ta način. Gravesova bolezen je bolezen, ki med drugim vodi do hipertiroidizem.
To povzročajo tako imenovani protitelesa (beljakovin sproščajo obrambne celice), ki jih proizvaja telo in ki spodbujajo ščitnico, da nenormalno poveča proizvodnjo hormonov (avtoimunska bolezen ščitnice). Ljudje, ki zbolijo, se običajno najprej zdravijo z zdravili, ki zavirajo prekomerno proizvodnjo hormonov v ščitnici (na primer karbimazol). Če zdravljenje s tako imenovanimi tirostatičnimi zdravili ne privede do ozdravitve, se poleg kirurgije pogosto priporoča tudi terapija z radiojodom. Na ta način se tkivo ščitnice posebno uniči. Posledično običajno brez ščitnice ali brez nje hormoni jih običajno doživljenjsko nadomestijo s tabletami.
