Diagnostika
Za odkrivanje ali pravilno diagnosticiranje a raztrgana kita, podroben intervju za anamnezo je bistvenega pomena. Tu lahko prizadete osebe same dajo pomembne informacije o a raztrgana kita s podrobnim opisom možnega poteka nesreče. Naloga zdravnika, ki zdravi bolnika, je, da ugotovi pojav tipičnih simptomov in jih preuči.
Intenzivnost bolečina se lahko pozanima, bolečino pa lahko nadzorujemo s palpacijo prizadete tetive. Na tej točki lahko zdravnik določi možno dent ali umik poleg bolečina ki jih povzroča pritisk. Če bolnik poroča o močnem hrupu, ki mu sledi močan bolečina in otekanje določene regije tetive, a raztrgana kita je zelo verjetno.
Za potrditev diagnoze strgane tetive je koristno, da pri pregledu preverite funkcionalnost tetive, da ocenite nastalo omejitev gibanja. V ta namen obstajajo določeni funkcionalni testi, odvisno od tega, katera tetiva telesa je prizadeta. Ti testi se izvajajo za preverjanje omejitev gibanja, nestabilnosti in neobičajne gibljivosti.
Za analizo raztrgane tetive so poleg anamneze in pregleda pomembni tudi slikovni postopki. Sem spadajo rentgenski žarki, ultrazvok in po potrebi MRI (slikanje z magnetno resonanco). Uporaba treh postopkov slikanja se razlikuje glede na lokalizacijo ali resnost.
Če gre za veliko raztrganino tetive, ki jo je s pregledom že mogoče razmeroma zanesljivo diagnosticirati, lahko ultrazvok pregled pomaga vizualizirati strukturo tetive in solzo. Če obstaja sum, da je poleg tetive, torej tudi solza, zlomljena tudi kost Zlom, Rentgen slika v dveh ravninah lahko da informacije o njem, saj je kostne strukture mogoče dobro prikazati na rentgenski sliki. Na koncu lahko po potrebi predpišemo tudi magnetno resonanco. S pomočjo magnetne resonance je mogoče zaznati tudi najmanjše strukturne spremembe v različnih sekcijskih ravninah, zaradi česar je ta tehnika slikanja boljša od rentgenskih in ultrazvok v zapletenih primerih. Vendar Rentgen in ultrazvočni pregledi so za zdaj standardni.
Vsi članki v tej seriji:
