Srčna sinhronizacija

Srčna resinhronizacija (srčna resinhronizacija terapija, CRT) je novo spodbujevalnik postopek za sinhronizacijo srčnega krčenja pri bolnikih z srce okvara (srčno popuščanje; NYHA III in IV stopnji), ko je zdravljenje z zdravili izčrpano. Srčna ponovna sinhronizacija se lahko uporablja za povečanje učinkovitosti srce. Poleg tega se srčna ponovna sinhronizacija lahko kombinira z vsadljivi kardioverter defibrilator ICD (električni šok naprava za takojšnje terapija nevarnih srčne aritmije). Učinkovitost klasične srčne sinhronizacije kot tudi kombiniranega postopka z ICD je bila med drugim dokazana v dveh velikih študijah, objavljenih v letih 2004 in 2005: študija COMPANION („Primerjava medicinskih Terapija, Tempo in defibrilacija v Ljubljani Srce Failure ") in študijo CARE-HF (" Cardiac Resynchronization in Odpoved srca“). Trenutne smernice za zdravljenje srčno popuščanje naštejte postopke. Pri bolnikih s simptomatskim blagim srčnim popuščanjem (srčno popuščanje; stopnja NYHA II) in širokim kompleksom QRS (ventrikularni kompleks; širok kompleks QRS ≥ 120 ms) na EKG je srčna resinhronizacijska terapija (CRT) dosegla pomembno dolgoročno korist za preživetje. Bolniki s srčnim popuščanjem in ozkim kompleksom QRS niso imeli koristi od srčne resinhronizacijske terapije (CRT). Srčno resinhronizacijsko zdravljenje (CRT) zmanjša umrljivost (smrtnost) pri progresivnem srčnem popuščanju pri bolnikih z in brez sladkorna bolezen mellitus. Vendar je umrljivost večja pri bolnikih z sladkorna bolezen.

Indikacije (področja uporabe)

  • Blago srčno popuščanje (srčno popuščanje; stopnja II NYHA) - Uporaba resinhronizacije tudi pri blažjem srčnem popuščanju naj bi upočasnila ali ustavila strukturne spremembe (procesi preoblikovanja). Izvedene so bile tri študije za dokazovanje učinkovitosti postopka pri blagem srčnem popuščanju. Če povzamemo, funkcionalne in strukturne izboljšave sistema levega prekata opazili že po enem letu terapije. Znatno zmanjšanje volumna končnega diastoličnega in končnega sistoličnega prekata (polnjenje prekatov v različnih časih) in povečanje LVEF (levi prekat) kri izmetni delež) med drugim. Vendar pa vsi bolniki od postopka nimajo enake koristi. V prisotnosti blokade levega snopa (motnje prevodnosti v levem delu srca) je srčni utrip sinhronizacije najučinkovitejši, medtem ko bolniki z blokado desnega snopa nimajo večje koristi od CRT.
  • Hudo srčno popuščanje (stopnje III in IV po stopnjah NYHA) - Tudi pri optimalni medicinski terapiji nekateri bolniki s srčnim popuščanjem ostanejo (močno) simptomatski. Če ti bolniki dosežejo merila za resinhronizacijo srca, jo je treba izvesti brez možnih kontraindikacij (kontraindikacij). Merila vključujejo naslednje:
    • Zmanjšan iztisni delež / odstotek kri Obseg izmet iz prekata med srčnim delovanjem (frakcija erekcije levega prekata (LVEF) ≤ 35%).
    • Asinhrono krčenje prekata (krčenje prekata) zaradi popolnega bloka levega snopa (kompleks QRS ≥ 130 ms)
    • Končna diastolična dilatacija levega prekata ("dilatacija")> 55 mm.
    • Frekvenca srčnega utripa> 40% s spodbujevalnik oskrbe.

    V smernicah za srčno popuščanje ni več stroga omejitev za bolnike s sinusnim ritmom (redno vzbujanje srca).

  • Simptomatski bolniki, ki izpolnjujejo naslednje zahteve:
    • Zmanjšana izmetna frakcija ≤ 35% kljub optimalni terapiji z zdravili.
    • Sinusni ritem
    • QRS kompleks ≥ 150 ms
    • Nelevi blok veje
  • Atrijska fibrilacija - V izjemnih primerih je pri bolnikih z atrijsko fibrilacijo mogoče razmisliti o resinhronizaciji srca, če so izpolnjeni naslednji pogoji:
    • LVEF ≤ 35 %
    • NYHA razred III-IV kljub optimalni terapiji z zdravili.
    • QRS kompleks ≥ 130 ms
    • Skoraj popoln biventrikularni tempo.

Te smernice priporočajo resinhronizacijsko zdravljenje srca, zlasti za bolnike z naslednjimi konstelacijami:

  • Blok levega snopa s širino QRS> 120 ms, sinusnim ritmom, LVEF ≤ 35% in NYHA II-IV kljub optimalni terapiji z zdravili.
  • z spodbujevalnik že na mestu, stopnja NYHA III-IV, LVEF <35% in ventrikularna fibrilacija kljub optimalni terapiji z zdravili.

Indikacije za srčno resinhronizacijsko terapijo pri bolnikih s sinusnim ritmom in LVEF ≤ 35%.

QRS (ms) Levi blok veje Nelevi blok veje
<130 ↓ ↓ ↓ ↓
130-149 ↑↑ ↔
≥ 150 ↑↑ ↑

Simptomatskim bolnikom, ki izpolnjujejo naslednje zahteve, je treba priporočiti resinhronizacijo srca:

  • Zmanjšana izmetna frakcija ≤ 35% kljub optimalni terapiji z zdravili.
  • Sinusni ritem
  • QRS kompleks ≥ 130 ms

Kontraindikacije

  • Trajanje QRS <130 ms

Reverzibilni vzroki, povezani z ventrikularnimi tahiaritmijami, so kontraindikacija:

  • Zastrupitev z digitalisom
  • Spremembe elektrolitov
  • sepsa

Pred terapijo

Pred vsaditvijo srčnega spodbujevalnika CRT je treba preveriti, v kolikšni meri bi posamezni bolnik imel koristi od srčne sinhronizacije in ali je primeren za zdravljenje. Poleg tega je treba zagotoviti, da so bile vse neinvazivne metode (ustrezna terapija z zdravili itd.) Popolnoma izčrpane. Pri določanju indikacije za CRT smernice navajajo, da indikacija srčnega spodbujevalnika je treba tudi upoštevati. Bolniki, pri katerih je bila CRT, ne pa tudi implantacija kardioverter-Defibrilator je treba zdraviti s kombinirano napravo s tempom (CRT-P).

Postopek

Resinhronizacija srca temelji na odprava o stanje imenovano disinhronija (neusklajeno srčno delovanje). Ko sistolično srčno popuščanje napreduje, je opaziti povečano dilatacijo (razširitev) levega ali obeh prekatov (srčne komore). Tudi te strukturne spremembe vodi do molekularnih sprememb z napredovanjem bolezni, kot gen lahko vpliva na izražanje in delovanje ionskih kanalov. Posledice teh večkratnih sprememb so zamude pri širjenju električnega vzbujanja (blok levega snopa) in zgoraj omenjena disinhronija vzorca krčenja prekatov. Tako je poleg električne disinhronije, ki se med drugim kaže z zakasnitvijo vzbujanja prekatov, prisotna tudi mehanska disinhronija, ki jo prepoznamo kot zakasnitev krčenja. Povečanje zakasnitve vzbujanja prekata (vzbujanje prekata) je povezano s povečanjem disfunkcije srčne črpalke in sočasnim poslabšanjem prognoze. Tako kot običajni srčni spodbujevalnik (HSM; srčni spodbujevalnik) je tudi srčni spodbujevalnik CRT vgrajen pod koža nekoliko pod levo ali desno ključnico. Naprava je povezana s srcem s pomočjo treh elektrod (sond; kablov). Pri običajnih spodbujevalnikih se uporabljata le največ dve elektrodi. Tretja elektroda se skozi koronarne žile vstavi v levo stran srca. Srčni spodbujevalnik CRT lahko tako oddaja šibke električne impulze v oba prekata (= biventrikularni srčni spodbujevalnik; biventrikularni spodbujevalnik). Posledično lahko oba prekata spet utripata hkrati, s čimer se poveča črpalna sila srca in izboljša predhodno zmanjšana frakcija izmeta (odstotek kri Obseg iztisne ga prekat med srčnim delovanjem). Zdaj obstajajo tudi CRT spodbujevalniki s štirimi elektrodami. Ti omogočajo boljšo poravnavo kontrakcije levega in desnega prekata (krčenje mišic srčne komore). To naj bi še posebej veljalo za bolnike z brazgotinami miokarda (srčna mišica). Kvadripolarna elektroda naj bi ustvarila večji val depolarizacije vzdolž cilja Vena. V prisotnosti spanja dihanje pri nekaterih sistemih za vsaditev je možna kombinacija s senzorjem dihalne frekvence. Senzor se uporablja za merjenje dihalnih gibov, tako da se nočne premore dihanje med spanjem je mogoče zaznati.

Po terapiji

Po implantaciji je treba preveriti delovanje. Pri približno 5% vseh implantacij sonde ni mogoče pravilno namestiti.

Možni zapleti

Ker je srčna resinhronizacijska terapija invaziven postopek, so med implantacijo možni zapleti, med drugim:

  • Težave z implantacijo in težave pri namestitvi sonde.
  • Tehnični zapleti srčnih spodbujevalnikov
  • Izpahi sond (z možnimi neprijetnimi membrana stimulacija).
  • Poškodbe koronarnega sinusa s tveganjem za tamponado perikarda (vaskularna poškodba s tveganjem za krvavitev v perikardij in oviranje srčnega delovanja)
  • Hematoma (modrica)
  • Okužbe