Sinonimi v širšem pomenu
Paraplegični sindrom, paraplegična lezija, transverzalni sindrom Medicinski: Paraplegija, (hrbtenica)
Definicija
Paraplegija ni bolezen, temveč kombinacija simptomov, ki se pojavijo kot posledica prekinitve prevodnosti živca hrbtenjača. Skupaj z možganovje hrbtenjača tvori osrednji živčni sistem (CNS). Sega od zgoraj prvega vratnega vretenca približno nad drugo ledveni vretenc in leži zaščiten v koščenem kanalu, hrbtenični kanal, ki se nahaja znotraj hrbtenice.
Po eni strani je hrbtenjača prenaša ukaze iz možganov mišicam, po drugi strani pa vsebuje tudi informacije o dotiku, bolečina ali položaj okončin od telesa nazaj do možganov. Vsebuje tudi živci ki so odgovorni za nadzor notranjih organov, torej nadzoruje tudi procese, ki se večinoma dogajajo nezavedno, na primer prebavo oz srce stopnja (avtonomna živčni sistem). Če je hrbtenjača poškodovana zaradi poškodbe, se zgoraj omenjene funkcije izgubijo pod poškodbo, torej ne le paraliza (izguba motorične funkcije), ampak tudi poškodba občutljivih in vegetativnih komponent, zato beseda paraplegični sindrom to opisuje stanje natančneje kot izraz paraplegija. V Nemčiji vsako leto 1000 do 1500 ljudi na novo prizadene paraplegija, od tega 80% pri moških. Najpogostejši vzrok (približno 70%) so nesreče, med katerimi so spet daleč najpogostejše avtomobilske nesreče.
Oblike paraplegije
Obstajajo različne oblike paraplegije. Ena od značilnosti je, na kateri višini hrbtenjače je prišlo do poškodbe. Eden govori o paraplegiji, ko je hrbtenjača prerezana v prsnem vretencu ali naprej.
Pogosto se uporablja izraz globok prerez. Roke niso omejene v gibljivosti, ohranjena je tudi občutljivost v zgornjih okončinah in dihalne mišice so nedotaknjene. V primeru tetraplegije bolnik ne more premikati ne nog ne rok.
V tem primeru je prišlo do poškodbe vratne hrbtenice. Glede na lokacijo poškodbe so prizadete tudi dihalne mišice. Če so živčna vlakna prekinjena na ravni četrtega vratnega vretenca ali več, bolnik potrebuje umetno dihanje.
Poleg tega je mogoče razlikovati med popolno in nepopolno paraplegijo. Pri popolni paraplegiji so živčna vlakna v hrbtenjači popolnoma prerezana. Pri nepopolni paraplegiji niso prerezana vsa živčna vlakna segmenta hrbtenjače.
Nekatere signale je še vedno mogoče prenesti. Na splošno je vzrok paraplegije poškodba hrbtenjače. V večini primerov je to posledica nezgode (poškodbe hrbtenice) z zlomi hrbtenice (v večini primerov se to zgodi na območju vratne hrbtenice, načeloma pa je to mogoče na kateri koli višini).
Praviloma pa se hrbtenjača ne reže neposredno, temveč le skozi zlom telo vretenc. Iz tega razloga ljudje, za katere obstaja sum, da imajo zlom telo vretenc se po nesrečah tudi čim bolj imobilizirajo, na primer s pomočjo vratnega ovratnika, ki podpira hrbtenico. Če zlomljeno vretence ne pretrga hrbtenjače, temveč jo "samo" pritiska in stisne, je škoda odvisna od časa, v katerem ta pritisk obstaja.
Nekatere poškodbe, na primer paraliza, so delno reverzibilne v določenem časovnem obdobju. Poleg tega lahko vse bolezni, ki uničujejo hrbtenjačo, povzročijo tudi paraplegijo. Nekatera vnetja lahko poškodujejo hrbtenjačo, zlasti otroško paralizo (poliomielitis).
Obstaja učinkovito cepivo proti tej bolezni (glej Cepljenje proti otroški paralizi), vendar se zaradi vse večje utrujenosti znova opaža več primerov. V klinični sliki multipla skleroza (MS) pride tudi do vnetne reakcije na živčne celice, vendar tega ne sprožijo zunanji patogeni, temveč jo povzroči napačna regulacija s strani telesa. To se imenuje avtoimunska bolezen.
Tumor lahko povzroči tudi hudo poškodbo hrbtenjače. Hernija diska (med telesi vretenc so tako imenovani medvretenčni diski, ki lahko, ko zdrsnejo iz dejanskega položaja, pritiskajo na hrbtenjačo) običajno vodi le do paralize posameznih mišic, v skrajnih primerih pa lahko povzroči tudi paraplegijo. Včasih se paraplegija pojavi tudi v povezavi z žilnimi boleznimi, in sicer kadar so arterije zamašene in hrbtenjača ni več dovolj kri da ohrani svojo funkcijo. Med katero koli operacijo se lahko vedno pojavijo zapleti.
Pooperativne krvavitve in okužbe ran so najpogostejša splošna kirurška tveganja. Pomembno je, da so bolniki v zgodnji fazi pooperativno seznanjeni z novimi simptomi. Če se po operaciji pojavijo nove paralize ali senzorične motnje, je pomembno, da ukrepate hitro.
Za določitev vzroka teh nevroloških primanjkljajev je treba opraviti sekcijsko slikanje, tj. CT ali MRI. Včasih ostanki kostnega ali diskovnega tkiva vstopijo v hrbtenični kanal in nato izvajati pritisk na hrbtenjačo. V tem primeru je treba takoj razbremeniti živčna vlakna.
Hrbtenjačo lahko stisnemo tudi po pooperativni krvavitvi. Če je hrbtenjača pod pritiskom, je treba ponovno opraviti tudi operacijo. Z zgodnjim kirurškim posegom se pogosto lahko izognemo trajnim sekundarnim poškodbam. Na splošno je tveganje za trajno paraplegijo po operaciji vratne hrbtenice zelo majhno.
