Redke kirurške indikacije
Manj pogoste, vendar ne zanemarljive so operacije v prsnem košu v primeru neuspeha ali nezadostnega začetnega zdravljenja. V primeru ponavljajoče se tekočine, ki se kopiči v ozki reži med., Bo morda potrebna operacija pljuč in v prsih (ponavljajoče se plevralni izliv), premalo zdravljive, ozko opredeljene adhezije pljučnega tkiva (bronhiektazije), pljučna tuberkuloza ki se ne pozdravi kljub zdravljenju z antibiotikiin tudi v primerih ponavljajočih se gnojnih tvorb v votlini pljuč tkivo, ki ga ni mogoče zdraviti dlje časa (ponavljajoča se pljuča absces). Enako velja, če a pljuč propade zaradi odstranitve pritrdilnih sil, ki običajno držijo pljuča na prsnem košu in s tem zagotovijo njegov razvoj, in če pride do kopičenja zraka zunaj enega pljuča (spontano pnevmotoraks), pa tudi ob prvem pojavu, kadar se druge možnosti zdravljenja izkažejo za neučinkovite ali v primeru kronične suppuration tkiva, ki obdaja pljuča (plevralna empiem).
Terapija
V primeru pljučne bolezni ki zahtevajo kirurško zdravljenje, je področje kirurškega posega že natančno omejeno. Čeprav je obseg kirurških posegov v vsakem primeru enak, se posamezne tehnike zdravljenja med seboj močno razlikujejo in jih je treba seveda prilagoditi vsakemu primeru, bolezen in bolnik. Načeloma lahko odprto operacijo (torakotomijo) ločimo od minimalno invazivne video-asistirane torakoskopije (VATS). Pri odprti kirurgiji se dostop do operacijskega območja običajno doseže z zarezo nekaj centimetrov na bočni strani v prsih zid.
V nekaterih primerih pa je za ogled in zdravljenje večjih površin potrebno popolno odpiranje prsnega koša od sprednjega središča. Po drugi strani pa VATS deluje s kamero, ki je vstavljena v anesteziji skozi majhen kožni rez med rebra na površino pljuč, kar daje kirurgu jasen pogled. Z drugim in morda tretjim dostopom lahko nato različne vire, ki se končno uporabljajo, prenesemo v vidno polje in delovanje.
Seveda obe vrsti ponujata določene prednosti in posebna tveganja. Na splošno lahko rečemo, da minimalno invazivni postopki dosegajo bolj lepotne rezultate in lahko bolnik po operaciji hitreje okreva, ker so rane manjše, običajno manj boleče in zato manj težavne. Pomanjkljivost tega postopka pa je le ta: Manjši rezi in majhni kirurški instrumenti pomenijo, da so možni le manjši posegi, ki morajo potekati tudi relativno blizu pacientove telesne površine.
Pogosto je mogoče doseči le nekaj centimetrov globine. Poleg tega je kirurg pogosto težje jasno videti in oceniti območje, ki ga je treba zdraviti. Zato je v mnogih primerih pljučne bolezni ki zahtevajo kirurško zdravljenje, bo še vedno sprejeta odločitev proti minimalno invazivni in v korist odprte kirurgije.
Znotraj tega postopka je mogoče zamisliti veliko različnih kirurških posegov: odvisno od klinične slike in stanje bolnika so možne vse različice, od popolne odstranitve pljuč (pneumektomija), do ločitve dela prizadetega pljuča (lobektomija), do odstranitve več manjših pljučnih segmentov (resekcija segmenta). Za nekatere posebne primere so bili uvedeni tudi specializirani postopki zdravljenja, na primer odstranjevanje kože, ki leži na pljučnem tkivu (pleurektomija), ali vnos posebnega smukca (smukec) v votlino med pljuči in v prsih, katerega namen je doseči vezavo obeh komponent (pleurodeza). Pred vsako operacijo je nujen temeljit test pljučne funkcije, da se oceni, ali bi lahko bolnik preživel zadevno operacijo in ali je po kirurškem posegu še vedno na voljo dovolj dobro delujočega pljučnega tkiva, ki oskrbuje njegovo telo s kisikom.
Poleg tega se vedno postavlja vprašanje, ali je operacija še izvedljiva. Na primer, za odstranjevanje karcinoma ali tumorja je treba izpolniti več pomembnih meril, med drugim dejstvo, da bolezen ne sme prizadeti niti polovice pljuč in da mora biti tuje telo jasno določeno in tako enostavno odstranljivo. Če eno ali več teh meril ne velja, se predpostavlja stanje, ki ga je težko ali celo nemogoče operirati, v katerem je drugo (neoperativno) zdravljenje ali celo povsem paliativna oskrba je indiciran.
Za diagnozo in nedvomno odkrivanje pljučne bolezni ki zahtevajo kirurško zdravljenje, je na voljo več delno komplementarnih, delno prekrivajočih se pregledov in metod. Prvi korak v primeru nejasnega kliničnega suma na pljučno bolezen je x-ray prsnega koša (prsnega koša), ki je standardno posnet v dveh ravninah tako od spredaj kot od strani. Slike računalniškega tomografa (CT) so pomembne za natančnejši pregled in razlikovanje, pa tudi za pripravo in načrtovanje operacije.
V nekaterih primerih (npr. Otroci ali posebne težave) je možno tudi slikanje z magnetno resonanco (MRT). Možni invazivni diagnostični postopki pa so specifični za pljuča: s pomočjo endoskopa dihalni trakt lahko pregledamo do posameznih bronhialnih cevi (bronhoskopija) ali pljuč kot celoto (torakoskopija, glej VATS). Velika prednost teh preiskav je možnost odvzema vzorca (biopsijo) sumljivih predelov tkiva kadar koli, ki jih je nato mogoče patološko pregledati in razvrstiti, ter neposredno slikanje pljuč brez ponarejanja projekcij ali kompleksne rekonstrukcije na računalniku. Vendar teh preiskav ni mogoče izvesti brez anestezije, zato se tveganje s takšnimi invazivnimi pregledi poveča.
Če je nalezljiv pljučna bolezen kadar obstaja sum, je treba vedno začeti z mikrobiološko diagnostiko. V ta namen se v laboratorij cepijo gojišča z vzorci izpljunka, ki ga je bolnik kašljal, ali kakršno koli tekočino za izpiranje, ki bi morala prosto izpirati bronhije. Seveda to velja tudi za zdaj že redek primer pljučne bolezni tuberkuloza.
Katera vrsta pregleda je končno izbrana, je odvisno od vrste suma na bolezen, izkušenj zdravnika in do določene mere standardnih smernic zadevne bolnišnice. Možna napoved ali namen zdravljenja (ozdraviti ali razbremeniti bolečina?) določa tudi obseg apparativne diagnostike.
Iz tega razloga je skoraj vedno možnih več različnih diagnostičnih poti, vendar lahko vsi dosežejo enak rezultat. Praviloma se bo uporabila kombinacija razpoložljivih možnosti, da bomo lahko čim bolj jasno in natančno predstavili in ocenili pacientova pljuča in prsni koš. Na podlagi tega lahko nato skupaj s pacientom določimo optimalno zdravljenje - s kirurškim posegom ali brez njega, odvisno od diagnoze in vrste bolezni ter ob upoštevanju njegovih želja in idej.
Vsi članki v tej seriji:
