Sladkor, sladkorna bolezen, sladkorna bolezen v odrasli dobi, tip I, tip II, gestacijski diabetes. Dobesedni prevod: "med-sladek tok”.
Opredelitev: diabetes mellitus
Sladkorna bolezen mellitus, popularno znano kot diabetes (diabetes), je kronična presnovna bolezen, ki jo povzroča absolutno ali relativno pomanjkanje insulina. Značilnost te bolezni je trajno dviganje kri raven sladkorja (hiperglikemija) in sladkor v urinu. Vzrok je nezadosten učinek hormona insulina o jetra celic, mišičnih celic in maščobnih celic človeškega telesa.
Sladkorna bolezen mellitus je ena najpomembnejših bolezni v interni medicini. Sladkorno bolezen delimo na diabetes tipa 1 in sladkorna bolezen tipa 2. Pri sladkorni bolezni tipa 1 beta celice trebušna slinavka uničijo in tako ne delujejo več, torej ne proizvajajo več insulina.
Celično smrt, običajno je število celic zmanjšano na manj kot 10 % dejanske celične populacije, povzroči avtoimunska bolezen in povzroči absolutno pomanjkanje insulina. Sladkorna bolezen tipa 1 se lahko pojavi v kateri koli starosti, zlasti pa pri otrocih in mladostnikih, in predstavlja 5-7% vseh sladkornih bolnikov. Pri 90% bolnikov se pojavijo določene genetske značilnosti, ki dajejo razlog za domnevo, da obstaja dedna nagnjenost k bolezni sladkorne bolezni.
V 75% primerov tri različne otočne celice avtoantibodije (IAA, GADA, IA-A) je mogoče zaznati v kri bolnikov. te protitelesa, ki jih proizvaja telo samo, vendar so usmerjeni proti telesnim lastnim strukturam (avtoimunska bolezen), nakazujejo na sladkorno bolezen/sladkorno bolezen. Če pri starosti dveh let dve ali vse tri otočne celice protitelesa že prisotne, je treba pričakovati, da bo otrok zbolel pred 10. letom.
V najširšem smislu je to tudi bolezen iz skupine revmatskih oblik, kot so revmatoidni artritis. Starost, pri kateri se sladkorna bolezen tipa 1 pretežno pojavlja, je od 15 do 24 let. Bolniki so običajno normalne teže in nimajo stabilnega presnovnega stanja.
Začetek bolezni zaradi popolnega pomanjkanja insulina se pojavi hitro, ko je uničenih več kot 80% celic otočkov. Stresne situacije pogosto vodijo do prve manifestacije bolezni. Če ima eden od staršev otroka sladkorno bolezen tipa 1, obstaja 2.5 – 5 % tveganje, da bo imel sladkorno bolezen tudi otrok.
Če pa imata bolezen oba starša, je tveganje, da bodo zboleli tudi otroci, 20 %. Zdravljenje sladkorne bolezni z inzulinom je pri sladkorni bolezni tipa 1 nujno potrebno, saj pride do pomanjkanja lastne proizvodnje telesa in je treba hormon nadomeščati, torej dovajati od zunaj. Več o sladkorni bolezni tipa 1 Bolniki z diabetes mellitus tipa 2, znan tudi kot sladkorna bolezen pri odraslih, imajo relativno pomanjkanje insulina.
Vzroka za motnjo presnove sladkorja sta dva: sproščanje (izločanje) insulina trebušna slinavka je motena ali je učinek insulina na organe zmanjšan. To se imenuje insulinska rezistenca, ki temelji na okvarah receptorjev (receptor = površinski receptor, značilen za celico, preko katerega pride informacija, npr. prek hormona v notranjost celice), ali pa na motenem prenosu signala v celici. Večina sladkorne bolezni tipa 2 se razvije zaradi metaboličnega sindroma (imenovana tudi bolezen obilja): veliko bolnikov s sladkorno boleznijo ima pogosto naslednje 4 dejavnike tveganja: Podhranjenost z prekomerno telesno težo in premalo gibanja sta odločilna dejavnika pri razvoju diabetes mellitus tipa 2.
Prekomerna prehrana povzroča visoke ravni insulina v kri, saj je inzulin nujen za transport absorbirane glukoze v celice, kjer poteka izraba sladkorja in proizvodnja energije. Po toliko letih stresa za celice, ki proizvajajo inzulin, se proizvodnja inzulina lahko izčrpa in končno lahko zaradi absolutnega pomanjkanja inzulina pride do inzulinsko odvisne sladkorne bolezni, tj. inzulin je treba dovajati od zunaj. Samo peroralni antidiabetiki v tej fazi bolezni niso več dovolj učinkoviti.
Začaran krog povečanih potreb po inzulinu lahko prekinemo s telesno aktivnostjo in spremembo prehrana, saj pod temi pogoji nivo inzulina pade in s tem se inzulinska občutljivost celic ponovno poveča. Bolniki z diabetes mellitus tipa 2 pogosto prekomerno telesno težo in so pretežno starejši od 40 let. Začetek bolezni, ki poteka počasi in precej zahrbtno, pogosto opazimo šele po določenem času, običajno ob odkritju povišane ravni sladkorja v krvi in urinu na rutinskem pregledu ali poznih posledicah sladkorne bolezni. (sladkorna bolezen) in vodijo do diagnoze (npr polinevropatija, diabetična nefropatija- retinopatija itd.). Pri tej obliki sladkorne bolezni obstajajo tudi vzročne genetske komponente.
Tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 je do 50 % pri otrocih, ki imajo enega obolelega starša. Zdravljenje z insulinom ni nujno potrebno, vendar ga je treba začeti, ko so rezerve insulina izčrpane in se spremeni prehrana sam in zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki nima več učinka. Več o sladkorni bolezni tipa 2 Po toliko letih stresa za celice, ki proizvajajo inzulin, se proizvodnja inzulina lahko izčrpa in končno lahko zaradi absolutnega pomanjkanja inzulina pride do inzulinsko odvisne sladkorne bolezni, tj. inzulin je treba dovajati od zunaj.
Samo peroralni antidiabetiki v tej fazi bolezni niso več dovolj učinkoviti. Začaran krog povečanih potreb po inzulinu lahko prekinemo s telesno aktivnostjo in spremembo prehrana, saj pod temi pogoji nivo inzulina pade in s tem se inzulinska občutljivost celic ponovno poveča. Bolniki s sladkorno boleznijo tipa 2 so pogosto prekomerno telesno težo in so pretežno starejši od 40 let.
Začetek bolezni, ki poteka počasi in precej zahrbtno, pogosto opazimo šele po določenem času, običajno, ko se na rednem pregledu odkrije povišana raven sladkorja v krvi in urinu ali pa se pojavijo pozne posledice sladkorne bolezni (sladkorna bolezen), ki vodijo v diagnoza (npr polinevropatija, diabetična nefropatija- retinopatija itd.). Pri tej obliki sladkorne bolezni obstajajo tudi vzročne genetske komponente. Tveganje za razvoj sladkorne bolezni tipa 2 je do 50 % pri otrocih, ki imajo enega obolelega starša. Terapija z inzulinom ni nujno potrebna, vendar jo moramo začeti, ko so rezerve inzulina izčrpane in sama sprememba prehrane ter zdravljenje s peroralnimi antidiabetiki nimata več učinka. Več o sladkorni bolezni tipa 2
- Prekomerna teža s prevladujočim deležem telesne maščobe na trebuhu
- Povišane vrednosti krvnih maščob in holesterola (hiperlipidemija-hiperholesterolemija)
- Visok krvni tlak (arterijska hipertenzija)
- Motnja tolerance za glukozo (sladkorna bolezen)
Vsi članki v tej seriji:
