Terapija
50% nenadne gluhosti se umakne v prvih dneh. Če je resnost simptomatske nenadne gluhosti majhna in jo je mogoče izključiti, je zato pogosto priporočljivo ostati v postelji in počakati. Drugi ukrepi vključujejo visoko koncentrirano sistemsko ali intratimpanalno dajanje glukokortikoidi v nekaj dneh.
Pri intratimpanalnem dajanju se glukokortikoid nanese neposredno v srednje uho preko ušesna ušesa. Kot dodatek se pogosto uporablja reološka terapija s pentofiksilinom. To spodbuja hitrost pretoka kri.
Hiperbarična kisikova terapija se uporablja tudi za krepitev imunski sistem in s tem poveča verjetnost spontane remisije. Na koncu je treba razpravljati o dodatnem dajanju protivirusnih zdravil. Trenutne smernice za akutna izguba sluha terapija z glukokortikoidi priporočamo dajanje visokih odmerkov prednizolona (250 mg) ali drugega sintetičnega glukokortikoida v obdobju 3 dni.
Po potrebi lahko s to terapijo nadaljujemo. Ne glede na to, ali je uporaba sistemska ali intratimpanalna, je lečeči zdravnik prepuščen v posvetovanju s pacientom. Sistemsko dajanje velikih odmerkov glukokortikoidi z endokrinološkega vidika po treh dneh zdravljenja ni treba prekiniti.
Prav tako so po trenutnih študijah neželeni učinki sistemskega zdravljenja z velikimi odmerki glukokortikoidov v kratkem času zanemarljivi. Nasprotno pa intratimpanalna uporaba pogosto povzroča bolečina, rahla omotica, včasih celo predrtje ušesna ušesa in vnetje srednje uho. V primeru podaljšanega zdravljenja pa intratimpanična terapija kaže potek brez zapletov.
trajanje
Trajanje nenadoma izguba sluha je zelo spremenljiv in je odvisen od resnosti izgube sluha. Začetek terapije vpliva tudi na trajanje terapije izguba sluha: dlje ko čakate med prvimi simptomi in začetkom terapije, slabša je prognoza. Pri približno polovici bolnikov se simptomi spontano izboljšajo in izguba sluha zdravi brez zdravljenja (spontana remisija).
Spontana remisija je najverjetnejša, če je bila izguba sluha le manjša. Da bi se izognili poznim poškodbam, se je treba vedno nemudoma posvetovati z zdravnikom, da načrtuje nadaljnje zdravljenje. Če zdravnik ugotovi le rahlo izgubo sluha (z le manjšo izgubo sluha), lahko s soglasjem pacienta nekaj dni počakamo na spontano remisijo.
To ni priporočljivo, če ima bolnik hudo izgubo sluha, tinitus in tudi ravnovesje težave, pa tudi že predhodno poškodovana ušesa. V teh primerih je prognoza slabša in terapija je nujno potrebna. Dve tretjini bolnikov po zacelitvi izgube sluha ne utrpi nadaljnje škode.
Redko ostanejo trajni simptomi različne resnosti, kot je trajno zvonjenje v ušesih ali izguba sluha. Diagnozo nenadne gluhosti mora postaviti specialist za ušesa, nos zdravila za grlo. Najprej mora začeti s pregledom pacienta s podrobnim pregledom zdravstvena zgodovina, pri katerem je treba določiti naravo simptomov, čas pojava in znane predhodne bolezni, kot so bolezni srca in ožilja ter nevrološke motnje.
Potem bo zdravnik začel pregled ušesa, najprej od zunaj, nato od znotraj od tako imenovane otoskopije. Tu lahko vidi prehod ušesa in ušesa ušesna ušesa, lahko izključi npr. zgoraj omenjeno kontaminacijo s čepom iz svinjske masti ali vnetje bobniča. Če je to področje neopazno, bo specialist ORL izvedel a pregled sluha.
Dva testa sta zelo primerna za razlikovanje med motnjami zvočne prevodnosti (iz nekega razloga zvoka ni mogoče prenesti naprej zunanje uho do notranje uho) in motnja zaznavanja zvoka (zvok doseže notranje uho, vendar se nevrološko preoblikuje in ne prenese na možganov). Pri tako imenovanem Weberjevem testu udarimo vilice, ki jih zavibriramo in nato položimo na pacientovo krono. Če v obeh ušesih zasliši enak zvok, ne gre niti za motnje prevodnosti zvoka niti za motnje občutka zvoka. Če gre za motnjo prevodnosti zvoka, v bolnem ušesu glasneje sliši zvok.
Če gre za motnjo zvočnega zaznavanja v zdravem ušesu. Preizkus žleba se lahko uporablja tudi za diagnosticiranje obeh motenj. Tudi tu je narejena uglasitvena vilica za vibriranje in postavljena na kost zadaj ušesu (mastoid).
Pacient mora dati signal, takoj ko ne sliši več zvoka. Nato zdravnik drži uglaševalne vilice pred pacientovim ušesom. Če zvoka ne sliši, gre za motnje prevodnosti zvoka.
Dandanes pa ima ORL zdravnik še vedno na voljo široko paleto diagnostičnih elektronskih instrumentov za testiranje sluha. V tako imenovanem Gellèjevem testu lahko preučimo gibljivost kostnic. Na zunanji strani je nepredušno nameščen balon slušni kanal in uglasitvene vilice na lobanja kosti bolnika.
S pritiskom na balon se slušne kostnice nastavijo na vibracije ali upočasnijo. Če pacient nenehno sliši zvoke, ki jih ustvarja uglasitvena vilica, čeprav je balon sprožen, gre za patološko, fiksno verigo kostic. Nobena bolezen ni prisotna v različnih količinah.
Za vsakega pacienta, za katerega obstaja sum, da ima nenadno izgubo sluha, se izdela avdiometrija čistega tonskega praga ali tonski avdiogram. Z uporabo slušalk se v vsako uho ločeno podajo čisti toni različnih višin, ki jih ustvari generator. Te tone bolniku najprej ponudijo tiho, nato vse glasneje in glasneje.
Pacient pritisne gumb takoj, ko zasliši prvi ton. Ta meja se imenuje tudi prag sluha. Ta vrednost se vnese v krivuljo in na koncu se točke povežejo (krivulja praga sluha).
V primeru škode na notranje uho, krivulja bi padla pri višji frekvenci. V zdravem ušesu bi bila krivulja približno ravna. Če je zaznati izgubo sluha v enem ušesu in je v treh zaporednih oktavah vsaj 30dB in je bila razvita v 24 urah, ni mogoče ugotoviti nobene vrtoglavice ali drugih možnih vzrokov za izgubo sluha, je treba postaviti diagnozo nenadne gluhosti.
Da bi izključili številne druge možne vzroke nenadne gluhosti, a kri test s parametri koagulacije, holesterol vrednosti in vrednosti vnetja. Pregled avtoimunske bolezni in radiološki pregled s slikanjem z magnetno resonanco (MRI Glava) se sme izvajati le v nadaljnjem poteku diagnostične verige. EKG ali an ultrazvok pregled srce lahko izvedemo na internem oddelku, da izključimo bolezni srca in ožilja kot vzrok za motnje sluha.
