Metode merjenja telesne sestave
Obstaja veliko metod za določanje sestave telesa, ki se bistveno razlikujejo po svojih postopkih, natančnosti in razpoložljivosti. Najbolj natančna metoda se lahko izvaja samo na neživem telesu in zato ni primerna za klinično diagnostiko na živih bolnikih. Vse druge metode je treba izbrati posebej glede na vrsto pacienta in težavo.
Ena metoda ni optimalna za vse različne situacije in klinična vprašanja. Poleg tega je vsem metodam pri merjenju na živih pacientih skupno, da telesne sestave ne merijo neposredno, ampak jo določene lastnosti tkiva izpeljejo z obvozom. To lahko privede do napak, ki lahko nato vplivajo na terapijo med ocenjevanjem.
Trenutno izbrana metoda za določanje telesne sestave živih človeških bitij je tako imenovana "analiza bioelektrične impedance (BIA)". Ta metoda je bila proučena v številnih študijah in publikacijah zaradi njene natančnosti in pomena pri ustreznih vprašanjih in se je izkazala za dobro. Analiza bioelektrične impedance je diagnostično orodje, ki omogoča določanje sestave telesa v razširjenem modelu s tremi predelki.
Tako lahko določimo telesno vodo, maso brez maščob, pusto maso, telesno maščobo, maso telesne celice in zunajcelično maso. Načelo te metode je, da lahko človeško telo deluje kot električni upor. Dve elektrodi, ena na zapestje in eno na gleženj, so pritrjeni, preko katerih teče majhen električni tok.
Izmeri se padec napetosti, ki je odvisen od različnih dejavnikov. Tako na to posamezno padec napetosti vplivajo telesna teža, dolžina telesa in ustrezna sestava telesnih tkiv. Z znano višino in telesno težo lahko po padcu napetosti zdaj sestavimo podroben seznam telesne sestave. Z uporabo posebnih formul lahko to metodo uporabimo tudi za sklepanje o različnih boleznih, ki so povezane z izgubo celic.
Posebni klinični simptomi, na primer zadrževanje vode v zunajceličnem tkivu, lahko povzročijo spremembo rezultatov meritev. Študije so ugotovile, da čeprav metoda omogoča dobro razčlenitev sestave, posamezne računske napake znašajo do 8% odstotek telesne maščobe lahko pojavijo. Pri analizi bioelektrične impedance je pomembno, da so elektrode postavljene v pravi položaj in da se postopek izvede v skladu z mednarodno dogovorjenim standardom.
Šele nato je mogoče rezultate primerjati, saj lahko sicer pride do močnih nihanj v podatkih. Druga metoda za določanje sestave telesa je dvojna Rentgen absorptiometrija. Z uporabo dveh rentgenskih žarkov, ki se razlikujeta po energiji sevanja, lahko določimo sestavo telesa v treh komponentah.
Tu lahko določimo skupno telesno maščobo, kostno maso in druge mase. Metoda dvojne Rentgen absorptiometrija se uporablja predvsem v povezavi z določitvijo kostna gostota, vendar se uporablja tudi v okviru celotne telesne sestave v vsakdanji klinični praksi. Druga metoda za določanje sestave telesa je tako imenovana pletizmografija s premikom zraka.
Tu je oseba, ki jo je treba pregledati, nameščena v napravo, ki jo je mogoče zapreti navzven. Naprava določa maso, še posebej volumen osebe in tako lahko sklepa o telesni sestavi in zlasti vsebnosti maščob. Sodobne tehnike medicinskega slikanja omogočajo tudi natančno analizo telesne sestave.
V ta namen lahko uporabimo uporabo magnetnoresonančnih tomografov (MRT) in računalniških tomografov (CT). Zaradi natančne predstavitve mehkih tkiv človeškega telesa lahko te metode uporabimo za natančen izračun sestave. V preteklosti so tako imenovano kalipometrijo pogosto uporabljali za določanje odstotka telesne maščobe, ki leži pod kožo.
To vključuje odvzem kože na določenih točkah telesa in merjenje njegove debeline s posebnim instrumentom. Povprečna vrednost teh vrednosti daje okvirno predstavo o odstotku telesne maščobe, ki leži pod kožo določenega posameznika. Jasna prednost te metode je enostavnost in hitrost postopka ter dejstvo, da je zelo stroškovno učinkovit.
Pomanjkljivost je, da se s to metodo lahko določi samo odstotek telesne maščobe, ki leži neposredno pod kožo. Globlje ležečih delov telesne maščobe ni mogoče določiti. Omeniti velja tudi ITM oz Indeks telesne mase, ki se pogosto uporablja za diagnozo prekomerno telesno težo in premajhna teža.
V kliničnih študijah je bil ITM povezan z boleznimi, kot je tip II sladkorna bolezen, prekomerno telesno težo, debelostin prehranjevalne motnje, čeprav je povezava s sestavo telesa sporna. Ker ITM ne razlikuje med telesno maščobo in mišično maso, lahko uporaba metodologije ustvari podatke, ki lahko pri oceni povzročijo napačne diagnoze. Natančnost ITM se zlasti pri otrocih in starejših zmanjša.
Drugo diagnostično orodje je merjenje obsega kolka, ki ga pogosto določimo pri rizičnih bolnikih. Tu se določa predvsem telesna maščoba, ki se nabira v sredini telesa in je za telo še posebej škodljiva. Pomanjkljivost te metode je, da niso določene vse telesne maščobe in s tem nekateri posamezniki, ki imajo veliko odstotek telesne maščobe hkrati pa ima lahko sorazmerno majhen obseg bokov boljši rezultat kot pri drugih metodah, ki določajo skupno telesno maščobo. Te teme vas lahko zanimajo tudi:
- Izguba teže
- Gradnja mišic