Največja sila: funkcija, naloge, vloga in bolezni

Največja sila je najvišja možna sila, ki jo lahko organizem izvaja proti odpornosti. Na to vplivajo notranji dejavniki, kot je mišična sestava, in zunanji dejavniki, kot je čas dneva. Ko pride do strukturnih sprememb v kontraktilnih komponentah, največja sila se zmanjša.

Kaj je največja moč?

Največja sila je najvišja možna sila, ki jo lahko organizem izvaja proti odpornosti. Športna medicina prepozna različne vrste sile. Vsi vključujejo živčno-mišični sistem in pomagajo premagati odpornost. Poleg reaktivne sile je največja sila ena najpomembnejših vrst sile. Največja sila je največja količina sile, ki jo lahko oseba izvaja za premagovanje upora. Več sile kot največja sila je na voljo človeku le v izjemnih situacijah, na primer v primeru travmatičnih in življenjsko nevarnih izkušenj ali pod nekaterimi Hipnoza tehnike. V teh situacijah dodatek moč je sestavljen iz trdnostnih rezerv, ki v kombinaciji z največjo trdnostjo tvorijo absolutno trdnost. Največja sila je odvisna od notranjih in zunanjih dejavnikov. Na primer, kot notranji dejavnik število mišičnih vlaken vpliva na največjo možno silo. Zunanji dejavniki vključujejo kontekst, kot je čas dneva.

Funkcija in naloga

največja moč je osnova za lastnosti trdnosti, kot je trdnost vzdržljivost, hitro močin reaktivna trdnost. Razdelimo ga lahko na več kategorij. Ena izmed njih je statična največja sila, ki ji pravimo tudi izometrična največja sila. V to kategorijo spada na primer največja zadrževalna sila. Ta vrsta sile ustreza največji možni sili, ki jo lahko živčno-mišični sistem izvaja proti odpornosti z nepremostljivo močjo. Od tega je treba razlikovati največjo dinamično silo. Ta vrsta sile se nanaša na gibe, pri katerih je moč zaradi velike sile uporabljena le enkrat in samo v vnaprej določenih pogojih stres. Muskulatura pozna različne načine dela. Glede na način delovanja se največja dinamična sila deli na koncentrično in ekscentrično dinamično največjo silo. Koncentrični način dela ustreza premagovanju največje visoke odpornosti. Do ekscentričnega načina delovanja pride, ko se znižajo največje uteži. Dinamične vrste sile se od največje statične sile razlikujejo po svoji ravni. Koncentrična dinamična največja sila je na primer pod statično. V zameno je statična največja sila pod ekscentrično dinamično največjo silo. Nekateri viri ekscentrično največjo silo razumejo kot meroslovni prikaz absolutne sile. Z razlikovanjem med ekscentrično in izometrično največjo silo lahko določimo posamezni primanjkljaj sile. Ta primanjkljaj moči lahko uporabimo za načrtovanje treninga. Visok primanjkljaj moči na primer kaže na nizko raven intramuskularne usklajevanje. Obvestite največ trening za moč te lastnosti je mogoče izboljšati. Hipertrofija trening pa povečuje mišično debelino in pomaga izboljšati splošne močne sposobnosti. Primerni so za načrtovanje treninga, kadar je primanjkljaj moči majhen in je mišičen usklajevanje je primerno visoka. Nekateri avtorji menijo, da je razlikovanje med različnimi oblikami krčenja nedopustno, saj so vse posledica enotne sposobnosti. Iz tega razloga obstajajo tudi viri, ki posameznih oblik krčenja ne razčlenjujejo naprej in jih opisujejo pod širšim konceptom največje sile. Različni dejavniki določajo največjo silo. Notranji dejavniki vključujejo na primer mišično debelino. Večja kot je debelina, večji so krčni elementi, ki jih vsebujejo aktin in miozin. Poleg tega so število notranjih dejavnikov, ki vplivajo na največjo moč, število mišičnih vlaken, razmerje med vrstami vlaken in struktura mišic. Enako velja za interakcijo sinergijskih mišic, zaporedje mišične aktivacije s strani živci, interakcija posameznih mišičnih vlaken in dolžina mišičnih vlaken. Kot vlečenja, elastičnost mišic, največja statična sila in prednapetost mišicraztezanje igrajo tudi vlogo notranjih dejavnikov največje sile. Enako velja za hitrost krčenja, raven duševne motivacije in koncentracija.Zaradi povprečne (ne absolutne) razlike v mišičnem deležu spolov je treba tudi spol oceniti kot vplivni dejavnik. Starost in trening stanje ter prehrana in stanje pripravljenosti dopolnjujejo seznam notranjih dejavnikov. Zunanji vplivni dejavniki vključujejo čas dneva in temperaturo okolice, na primer zunanjo motivacijo.

Bolezni in bolezni

Največja moč se razlikuje od osebe do osebe. Nekdo s pomanjkanjem gibanja in slabim prehranskim stanjem bo samodejno imel nižjo največjo moč. Takšne razlike torej niso enake patologiji in posledično nimajo nujno vrednosti bolezni. Po drugi strani pa lahko tudi različne bolezni omejijo človekovo največjo moč. To še posebej velja za bolezni živčno-mišičnega sistema. Zlasti bolezni, ki so neposredno povezane s kontraktilnimi elementi muskulature, negativno vplivajo na največjo moč. Takšne bolezni vključujejo na primer strukturne spremembe v mišičnem elementu miozin, ki so lahko posledica genskih mutacij in povzročajo resne mišične bolezni. Eden najbolj znanih primerov iz te skupine bolezni je družinska hipertrofičnost kardiomiopatijo, ki je predmet avtosomno prevladujočega dedovanja in lahko povzroči srce neuspeh. Izraz miopatija vključuje številne druge bolezni, ki so značilne bolezni mišic in zato povzročajo omejitve največje moči. Miopatije nimajo nevronskih vzrokov, vendar so vedno značilne šibkost mišic. Pri vseh miopatijah so v mišici prisotne strukturne spremembe in običajno funkcionalne okvare. Najpogosteje prizadete mišice so progaste skeletne mišice. Večina miopatij ima blag potek. Nekatere mišične slabosti so zgolj prehodne. Pomanjkanje ali okvara kontraktilnega mišičnega strukturnega proteina aktina ima lahko tudi posledice za največjo moč. Aktin velja za bistveno sestavino vseh celic. Zato mutacije in strukturne spremembe beljakovin v skrajnih primerih celo vodi do smrti organizma. Ko mutacije vplivajo na kodirajoče gene alfa-aktinov, se pojavijo mišične bolezni.