Sopomenke v najširšem pomenu besede
Terapija raka na prostati, CA na prostati, tumor na prostati
Predstavitev
Vrsta zdravljenja ni odvisna samo od stopnje tumorja in stopnje malignosti tkiva (diferenciacija), temveč tudi od splošne stanje in starost prizadetega bolnika. V primeru lokaliziranega prostate karcinoma, zdravljenje je običajno tudi lokalno, torej se izvaja kirurški poseg ali radioterapija. Napredna stopnja zahteva sistemsko zdravljenje (ki vpliva na celo telo), na primer hormonsko (antiandrogeno) zdravljenje (glejte spodaj).
Nadzirano čakanje
Če gre za zelo majhen, dobro diferenciran tumor (T1; G1 = nizka stopnja malignosti) pri zelo starem bolniku brez simptomov, katerega pričakovana življenjska doba se je zaradi drugih že obstoječih stanj bistveno zmanjšala, lahko zdravljenje odpovemo, saj prizadeti bolniki najverjetneje ne bodo umrli zaradi posledic prostate rak ampak iz drugih že obstoječih pogojev (npr srce odpoved, koronarna srčna bolezen itd.). Poleg tega bi zdravljenje z vsemi možnimi neželenimi učinki morda še zmanjšalo pričakovano življenjsko dobo z prostate rak.
Radikalno odstranjevanje prostate (prostatektomija)
Popolno odstranjevanje prostate, vključno z njeno kapsulo in sosednjimi semenskimi mehurčki, je v Nemčiji terapevtski zlati standard za lokalizirano in dobro diferencirano prostato rak. Izvajati pa ga je treba le, če ni oddaljenih oz limfna Vozel metastaze prisotni in je tumor še vedno omejen na prostato. Kirurški dostop se izvaja nad sramna kost ali neposredno v medenici.
Postopek "tehnike ključavnice" (laparoskopijo) se preizkuša tudi v študijah. S to operacijo sta povezani dve glavni nevarnosti. Prvi je urinska inkontinenca, tj. nezmožnost zadrževanja vode.
Začasno urinska inkontinenca je pogost takoj po operaciji. Regresija tega simptoma je mogoča kasneje. V najslabšem primeru pa inkontinenco lahko vztrajajo.
Drugi je erektilna disfunkcija, tj. nezmožnost doseganja erekcije. Libido (občutek užitka) in sposobnost orgazma ne vplivata. Čeprav se ejakulacija izgubi, je najpogosteje prizadeta okončina (v 50% primerov). Kirurški posegi, ki varčujejo z živci, se skušajo temu izogniti in ohraniti moč. Manj pogosti zapleti so postkrvavitev, striktura (brazgotinjenje) ali vnetje epididimis.
