Diferencialna diagnoza | Tendovaginitis

Diferencialna diagnoza

Diferencialne diagnoze tendovaginitis vključujejo različne artritične bolezni in vnetja penisnih procesov (stiloiditis). Bolezen, znana kot stiloiditis, je vnetna bolečina pojav, ki še posebej pogosto vpliva na kosti ulne, polmera ali metakarpa. Podoben tendovaginitis, stiloiditis se kaže tudi s pojavom vboda bolečina v zapestje Območje.

Poleg tega mnogi bolniki opisujejo boleč občutek pritiska na prizadeti penis. Zlasti se šteje ulnarni stiloiditis, ki prizadene kostno ulno diferencialna diagnoza do tendovaginitis. Poleg tega pacienti, ki se pogosto pritožujejo nad pritožbami v zapestje treba upoštevati območje diferencialna diagnoza degenerativne bolezni sklepov.

Skupna bolezen, znana pod tehničnim izrazom rizarthrosis, prizadene predvsem zapestje in sedežni sklep palca in ga je zato mogoče zlahka zamenjati s tendovaginitisom. V nasprotju s tendosinovitisom pa bolniki z rizartrozo trpijo ne le zaradi tipičnega vboda bolečina pa tudi zaradi včasih močne otekline na območju prizadetega sklepa. Poleg tega je skupna funkcija prizadetih bolnikov močno omejena.

Poleg tega diferencialna diagnoza rizarthrosis lahko naredimo s pomočjo x-ray slika, na kateri so vidni jasni znaki osteoartritisa. Zapestje artroza pogosta diferencialna diagnoza tendovaginitisa. V zapestju artroza obstajajo znaki obrabe hrustanec tkiva na sklepnih kostnih površinah.

Hrustanec obraba ima lahko več vzrokov, vendar pri večini bolnikov ni razloga za pojav zapestja artroza. Glavni simptomi vključujejo bolečino in oteklino na območju prizadetega sklepa. Poleg tega se veliko bolnikov pritožuje zaradi resnih omejitev delovanja sklepov in kaže tudi vidne deformacije.

Diagnoza za pristop k zdravljenju

Zlasti glede različnih možnih vzrokov tendovaginitisa ima diagnoza odločilno vlogo pri izbiri najboljše možne strategije zdravljenja. Medtem ko je nalezljive oblike običajno mogoče zdraviti z antibiotiki, neinfekcijske vrste tendovaginitisa zahtevajo obsežnejše zdravljenje. Najpomembnejša točka pri diagnozi tendovaginitisa je obsežno posvetovanje med zdravnikom in pacientom (anamneza). Z zaslišanjem bolnika glede kakovosti, intenzivnosti in lokalizacije bolečine lahko lečeči zdravnik že pridobi prve znake prisotnosti tendovaginitisa, poleg tega pa je značilno za tendovaginitis tudi izžarevanje bolečine skozi mišico ob vneti tetivi. Poleg tega se za diagnozo običajno izvajajo posebni testi, ki kažejo na prisotnost tendovaginitisa z veliko verjetnostjo.