Za odkrivanje funkcionalne okvare perifernih naprav se uporabljajo različni preskusi uglasitvenih vilic živci ter prepoznati in razlikovati težave s sluhom glede na prevodne in senzorične motnje. Zdravniške ordinacije običajno uporabljajo specializirane uglaševalne vilice, ki vibrirajo pri 128 hercih za preskušanje sluha in na polovici frekvence, 64 hercev, za teste vibracij živci z majhnimi utežmi.
Kaj je test uglaševalnih vilic?
Preizkusi uglaševalnih vilic se uporabljajo na določenih točkah telesa za preskušanje funkcije perifernih naprav živci in ugotoviti, ali je sluh oslabljen. Preizkusi z uglaševalnimi vilicami se uporabljajo na določenih točkah telesa za preskušanje delovanja perifernih živcev in za odkrivanje okvar sluha. Za razlikovanje med prevodnimi in senzorično nevralnimi težavami lahko uporabimo različne teste uglaševalnih vilic. Težave z zvočno prevodnostjo vplivajo na mehanski del slušnega organa, to je zunanje uho (čeljust in zunanje slušni kanal) z ušesna ušesa in srednje uho z mehansko-akustičnim prenosom zvočnih valov na polž. V polžu v notranjem ušesu se dohodni zvočni valovi pretvorijo v lasje celice v električne živčne signale, ki jih slušni živec (vestibulokohlearni živec) prenaša v osrednji živčni sistem (CNS). Zmanjšan sluh zaradi težav s pretvorbo, prenosom ali obdelavo zvočnih dražljajev, torej električno živčnega dela slušnega organa, so motnje zaznavanja zvoka. Na voljo so trije različni preizkusi sluha z uglaševalnimi vilicami, ki so enostavni za razlikovanje med motnjami zvočne prevodnosti in motnjami zaznavanja zvoka. Preskusi sluha se izvajajo s tako imenovanimi uglaševalnimi vilicami Rydel in Seiffer pri 128 Hz. Nevrološki preskusi vilic za preverjanje funkcionalnosti perifernih živcev izkoriščajo dejstvo, da določena vrsta hitro prilagajajočih se in zlasti na vibracije odzivnih mehanoreceptorjev koža, Vater-Pacinijeva telesca, zelo občutljivo odražajo težave z prevodnostjo živcev. Tako kot preskusi sluha se tudi nevrološki testi vibracij izvajajo z uglaševalnimi vilicami Reidel in Seiffer, vendar se vibracije prepolovijo na 64 Hz v primerjavi s preskusi sluha. Na steblu uglasitvene vilice lahko preberemo lestvico 0 - 8, da določimo moč pri kateri se zaznavajo vibracije.
Funkcija, učinek in cilji
Preizkusi vibracij z uglaševalnimi vilicami Rydel in Seiffer se uporabljajo za zgodnje odkrivanje morebitnih nevropatij zaradi že obstoječih pogojev, kot je npr. sladkorna bolezen ali avtoimunske bolezni multipla skleroza (GOSPA). Funkcionalna poškodba živcev zaradi kemoterapija, zdravila ali kronično alkohol zlorabo je mogoče tudi preizkusiti. Poškodbe določenih živcev zaradi ujetja (sindrom karpalnega kanala), hernija diskov in podobno ali zaradi poškodbe so tudi področja uporabe testov vibracij. Z vibracijskimi preskusi lahko sklepamo tudi o funkcionalnih okvarah določenih regij v regiji možganov, na primer po kap ali kraniocerebralna travma. Za enostavno izvedbene uglaševalne vilice ali teste vibracij se uporabljajo uglasitvene vilice Rydel in Seiffer s hitrostjo vibracij 64 Hz. Hitrost vibracij je znotraj odzivnega spektra Vater-Pacinijevih celic, ki jih pogosto najdemo v koža in so še posebej občutljive senzorične celice, ki spadajo v razred hitro prilagajajočih se mehanoreceptorjev. Tipični točki za testiranje občutka vibracij sta zunanja in notranja gleženj stopala, na golenici pod koleno na pritrdilnem mestu tesno mišice, na iak greben in o prsnico. Specializirane uglaševalne vilice omogočajo določanje (subjektivnega) praga za zaznavanje vibracij na lestvici od 0 do 8, pri čemer 8 predstavlja najnižjo moč. Vibracijske teste, ki razkrivajo patološke vrednosti na določenih predelih telesa, je treba dodatno pojasniti z drugimi diagnostičnimi postopki za preverjanje in bolj diferencirano izjavo. Za sorazmerno enostavne teste sluha so na voljo tri različne metode, Weber, Rinne in Gellé. Pri Webrovem testu se udari vilice in stopalo trdno drži na sredini lobanja (krona). Zvok se prenaša na lobanja kost in je enako močno zaznana v obeh ušesih običajne slušne osebe. Če zvok zaznamo glasneje v enem ušesu, to kaže na enostransko motnjo prevodnosti zvoka v ušesu, s katero se kostni zvok bolje zazna ali se sliši zvok težave s sprejemom v drugem ušesu. Kasnejši preskus žleba nato zagotovi jasnost glede vrste izguba sluha je dejansko prisoten. Vibrirajoče vilice se držijo kostnega procesa za ušesom. Ko bolnik ne zazna več bledenja, se še vedno tiho vibrirajoče uglasitvene vilice držijo pred ušesom. Če bolnik zdaj znova sliši zvok prek prevajanja zraka skozi zunanjost slušni kanal, vendar hkrati trpi zaradi zmanjšanega sluha, ugotovitve kažejo na motnjo zaznavanja zvoka. Če obstaja sum, da ima bolnik otoskleroza, poapnitev kostnic v srednje uho, sum lahko potrdimo ali ovržemo z Gelléjevim testom. Kot pri Rinnovem testu se uglasitvene vilice zadržujejo na kostnem postopku za ušesom in hkrati na zunanjem slušni kanal je zaprt in nastane rahel pozitivni tlak, ki nekoliko ojača kostno verigo in začasno zmanjša sluh. Če se zvok uglaševalne vilice po povečanju tlaka sliši mehkeje, je prevodnost zvoka v območju kostne verige v redu. Če je Obseg se ne spremeni, se to lahko šteje za potrditev suma otoskleroza.
Tveganja, neželeni učinki in nevarnosti
Vsi testi in poskusi, opravljeni z uglaševalnima vilicama Rydel in Seiffer v nevrologiji ali sluhu, so neinvazivni in niso povezani z uprava kakršnih koli zdravil ali drugih kemikalij. Zato testi in poskusi ne vključujejo nevarnosti, tveganj ali neželenih učinkov, poleg tega pa so enostavni za izvedbo. Tudi tveganje napačne razlage rezultatov je zelo majhno. V primeru dvoma se lahko za razjasnitev rezultatov uporabijo nadaljnji diagnostični postopki. Pri preiskovanju težav z nevroni je treba večkrat ponoviti meritve na istih telesnih točkah, da ne bo zdrsov v eno ali drugo smer.
