Vaskularizacija je povezava organa z kri sistem in tako lahko ustreza tudi novi tvorbi manjših plovila. V primeru patološke neovaskularizacije, kot je sistemska povezava tumorja, jo imenujemo tudi neovaskularizacija. V medicinski praksi ima vaskularizacija vlogo predvsem terapevtsko.
Kaj je vaskularizacija?
Vaskularizacija je povezava organa z kri sistem in tako lahko ustreza tudi novi tvorbi manjših plovila. Z izrazom vaskularizacija se medicina nanaša na dva različna konteksta. Po eni strani se izraz nanaša na splošno žilno povezavo določenega organa. Še pogosteje pa zdravniki z besedo označujejo tako imenovano angiogenezo. Ta postopek ustreza oblikovanju novega plovila v človeškem telesu. Angiogeneza je torej rast posod, ki nastanejo s kalitvijo ali cepitvijo na osnovi predhodno oblikovanih kri plovila. Tvorba novih žil iz endotelijskih matičnih celic se razlikuje od te vrste vaskularizacije in se imenuje tudi vaskulogeneza. Vasukogeneza je najpomembnejša za razvoj ožilja v embrionalnem obdobju. Angiogeneza igra vlogo zlasti pri procesih popravila celjenje ran. Zadnja vrsta tvorbe novih posod je arteriogeneza, v kateri arterije in arteriole nastanejo na osnovi gladko-mišičnih celic. Vse oblike novega krvna žila tvorbe v odraslem organizmu se imenujejo tudi neovaskularizacija. Neovaskularizacija se lahko sklicuje tudi v primeru nastanka novih posod s patološko vrednostjo.
Funkcija in namen
Vaskularizacija kot a krvna žila sistemska povezava se na cirkulacijski sistem nanaša kot pretočni sistem. Sistem se razteza od srce skozi telo v mreži posameznih krvnih žil, kar zagotavlja preživetje. Krvno-žilni sistem zagotavlja presnovo vseh organov, tkiv in celic telesa. Tako ohranja kemijsko fiziološko raven telesnih tekočinah. Kri prenaša predvsem kisik iz pljuč v posamezne celice in odstrani ogljika dioksid od tam. Hranila iz prebave se po krvi prenašajo tudi v organe in tkiva. Na ta način posamezne celice dobijo maščobe, sladkorje in beljakovin, ki jih porabijo, obdelajo ali shranijo. Nastali odpadki se s krvjo odpeljejo v druga tkiva. Poleg tega so snovi, ki jih sestavljajo, kot so hormoni ali pa se imunske celice prenesejo na svoje mesto delovanja v krvnem sistemu. Celotnost žil določenega organa izpolnjuje vse zgoraj navedene naloge in se imenuje vaskularizacija. Vaskularizacija v smislu novotvornih procesov z majhnimi krvnimi žilami posledično ustreza nastanku žilnih struktur z endotelijskimi celicami, periciti in gladkimi mišičnimi celicami. Ti novi procesi oblikovanja so pomembni v okviru celjenje ran in s tem povezani postopki popravila. V najširšem smislu se pomena vaskularizacije prekrivata. Skupna točka prekrivanja ustreza oskrbi tkivnih odsekov s sistemom žil in krvnih kapilar. The jetra velja za dobro vaskularizirano tkivo. Posebej je bogata s krvnimi žilami. Tako se v tej vrsti tkiva med poškodbo pojavi bistveno več krvavitev kot v šibko vaskulariziranem tkivu, kot je npr tetive.
Bolezni in pritožbe
Vaskularizacija v smislu angiogeneze je v medicinski kliniki zelo pomembna, na primer v kontekstu tumorjev. Soliden tumor je odvisen od sorazmerno rastoče mreže kapilar. V tem kontekstu obstaja pogovor tumorsko povzročene angiogeneze. To kapilare mreža oskrbuje tumor s hranili in kisik. Vsak tumor, velik dva mm³ ali več, je odvisen od nastanka novih žil. Brez žilne povezljivosti tumorji ostanejo asimptomatski in nimajo kliničnega pomena. Zatiranje vaskularizacije v skladu s tem omejuje rast tumorja. Antiangiogeni terapevtski pristopi zmanjšajo vaskularizacijo in s tem pretok krvi v tumorje. Monoklonski nevtralizirajoči VEGF protitelesa kot bevacizumab so bile dovoljene za metastatske kolorektalne rak od leta 2004. Danes je ta vrsta terapija se uporablja tudi za raka dojk, pljuč raka oz ledvice raka. Pro-angiogeni terapija je ločeno od tega. Temelji na angiogenih rastnih faktorjih in se na primer uporablja za zdravljenje arterioskleroza. Zlasti se uporablja močan angiogeni rastni faktor FGF-1. Pro-angiogene terapije lahko igrajo vlogo tudi pri kroničnih celjenje ran motnje. Spodbujanje vaskularizacije terapija ustreza bodisi beljakovinski terapiji, gen terapija ali celična terapija. Uporaba rastnih faktorjev ustreza beljakovinski terapiji. Zaenkrat gen Študije terapije za spodbujanje vaskularizacije so v glavnem uporabljale gen, ki kodira angiogeni rastni faktor v DNA. Na tej podlagi je gen terapevtska pot lahko ustreza na primer genskemu prenosu, ki ga posreduje adenovirus. Do danes pa nerešeni problemi kuga genska terapija. Na primer, genska transfekcija, ki jo lahko spremlja škodljiv učinek imunski sistem pri teh terapevtskih pristopih pogosteje. Potencialna toksičnost nosilca virusi je tudi nerešen problem teh pristopov. Celična terapija, ki spodbuja vaskularizacijo, pa temelji na prenosu različnih vrst celic. Do danes je ta terapevtski pristop še v povojih. Trenutna stopnja ustreza začetni stopnji. Na voljo so študije z majhnim številom bolnikov. Vendar te študije kažejo razmeroma nasprotujoče si rezultate. Doslej so za prenos uporabljali celice različnih vrst. Poleg različnih oblik odraslih matičnih celic, kot so endotelijske matične celice, so bile v ustreznih pilotnih študijah uporabljene tudi hematopoetske in mezenhimske matične celice.
