Predstavitev
Vnetje želodec je razširjena klinična slika, ki predstavlja nepomemben problem tako za prizadeto osebo kot v naši družbi na splošno. Vsako peto osebo v Nemčiji je to prizadelo vsaj enkrat. Tudi pri drugih narodih je tema razprave o gastritisu s številnimi različnimi značilnostmi in različnimi vzroki.
Ne samo, da posamezne sestavine živil in okužba z njimi želodec pri nekaterih patogenih igrajo vlogo, vendar dejavniki tveganja, kot so kajenje, alkohol, stres itd. imajo tudi veliko vlogo. Zato se je treba zavedati, kako vnetje želodec kako ga je mogoče prepoznati in kaj je mogoče storiti glede tega.
V primeru akutnega vnetja želodca se pojavijo simptomi, kot so slabost in pod pritiskom zaboden bolečina v predelu želodca so v ospredju. Poleg slabost, človek samodejno občuti manj apetita. Ni redko za slabost povzroči povečano riganje in bruhanje, saj je vnetje želodčne sluznice zelo razdraženo.
Če je bolezen zelo izrazita, bruhanje of kri se lahko celo pojavijo. Poleg tega obstaja splošen občutek bolezni in šibkosti, ki je med drugim povezan z zmanjšanim vnosom hrane zaradi vnetja v želodcu in vnetnega procesa nasploh. V skrajnih primerih lahko celo obstajajo želodčne krvavitve in globlje poškodbe želodčne sluznice.
Glede na lokacijo v želodcu se to kaže kot bruhanje of kri (hematemeza) ali odložen blato (beda). Intenzivnost bolečina zelo razlikuje. V primeru kronični gastritis, simptomi niso tako jasni.
V mnogih primerih se simptomi ne pojavijo in če se pojavijo, so v obliki nespecifičnih bolečina v zgornjem trebušno območje. Pri gastritisu tipa A je a pomanjkanje vitamina B12 anemija se lahko razvijejo tekom bolezni. V nekaterih primerih se prizadeti takrat počutijo izčrpani in nemočni.
Ugotoviti vnetje v želodcu zato ni vedno tako enostavno. Prav tako je treba razlikovati med akutnimi in kroničnimi vzroki vnetja želodca. Eden od vzrokov za akutno vnetje je prekomerno uživanje hrane ali alkohola.
Vsako prekomerno širjenje želodca zaradi preveč hrane ali zožitve želodčnega izhoda spodbuja proizvodnjo velikih količin želodčna kislina. Po drugi strani pa zdravila iz skupine nesteroidnih protivnetnih zdravil, kot je acetilsalicilna kislina (zdravilo za glavobol), pa tudi zdravila, kot je npr. kortizon or citostatiki (kemoterapija) draži sluznico želodca. Zastrupitev s hrano povzročil bakterije zaužit s hrano vodi tudi do vnetne reakcije.
Tudi stres ima pomembno vlogo pri razvoju vnetja v želodcu. Stres vključuje tudi poškodbe ali opekline želodca, ki se lahko pojavijo med operacijo ali stanje šok. Toda psihološki stres se lahko tudi podzavestno kaže v povečani produkciji želodčna kislina in vodijo v vnetje.
Opisane so tri različne oblike gastritisa in s tem trije različni vzroki kronični gastritis: Vsi omenjeni vzroki temeljijo na dveh načelih, ki škodujeta želodčni sluznici: Po eni strani se celice v želodcu spodbudijo, da proizvedejo več želodčna kislina, tako da je želodčna kislina prisotna v škodljivih koncentracijah, okolje pa na splošno bolj kislo. Po drugi strani pa so celice, ki proizvajajo naravno zaščitno plast sluzi, zavirane, tako da se okužbe lažje pojavijo.
- Vnetje tipa A (avtoimunsko): vzrok ni znan.
Kljub temu v nekaterih primerih obstaja povezava z avtoimunsko boleznijo, kot je npr sladkorna bolezen mellitus tipa 1 ali Hashimoto tiroiditis. Med dolgotrajno boleznijo zmanjšan vnos vitamina B-12 sčasoma privede do nevarnosti anemija.
- Vnetje tipa B (bakterijsko): To vnetje povzroči okužba z bakterijo Helicobacter pylori, ki je s starostjo pogostejša.
- Vnetje tipa C (kemično): Ta vrsta vnetja želodca se pojavi, kadar se nesteroidna protivnetna zdravila jemljejo neprekinjeno (glejte zgoraj) ali kadar se poveča povratni tok žolč v želodec.
Pri akutni obliki vnetja v želodcu je že koristno, da se preprosto izognemo škodljivim snovem, kot je alkohol. Poleg tega pavza za obrok, katerega trajanje mora biti odvisno od simptomov, prispeva k hitrejšemu okrevanju želodčne sluznice, vendar ne smemo zanemariti zadostnega vnosa tekočine.
Če se simptomi izboljšajo, lahko počasi nadaljujemo s prehrano. Terapija z zdravili s tako imenovanimi zaviralci protonske črpalke, ki preprečujejo sproščanje želodčne kisline ali drugimi želodčnimi zdravili (npr. antacidov) se lahko navede kot dodatek. Če slabost in bruhanje ne mineta sama od sebe, se lahko za zdravljenje uporabljajo tudi posebna zdravila.
Pri kroničnem vnetju tipa B, kjer je poudarek na okužbi z Helicobacter pylori, cilj je ubiti to bakterijo. V ta namen se uporabljata dve različni tako imenovani "trojni terapiji", od katerih je vsaka sestavljena iz kombinacije treh zdravil: zaviralca protonske črpalke (zaviralca želodčne kisline) in dveh antibiotiki. Ta terapija traja približno sedem dni in je zelo uspešna.
Helicobacter pylori zdravljenje je lahko koristno tudi pri vnetju tipa A. Če obstaja dodatna pomanjkanje vitamina B12, lahko ta vitamin nadomestimo z zdravili. Zdravljenje vnetja tipa C v prvi vrsti vključuje opustitev nesteroidnih protivnetnih zdravil in jemanje zaviralcev protonske črpalke.
Akutno vnetje želodca se diagnosticira na podlagi simptomov, povezanih z gastroskopija in vzorčenje. Vzorec, odvzet s sumljivega področja želodca med gastroskopija se nato histološko pregleda. To pomeni, da se tkivo, dopolnjeno s posebnim barvanjem, pregleda in oceni z veliko povečavo.
Če se poveča število belih kri celice so vidne v zgornji plasti sluznice in ta plast ni več nedotaknjena, kar potrjuje sum vnetja želodčne sluznice. Kronična oblika vnetja v želodcu nujno zahteva gastroskopija in testiranje na Helicobacter pylori, saj simptomi niso vedno indikativni. Tudi v tem primeru vzorec želodca sluznica med gastroskopijo, da lahko histološko natančneje ocenimo tkivo in obseg vnetja.
Testiranje na bakterijo se običajno opravi dva tedna po trojni terapiji z antibiotiki. Bakterijski patogen je mogoče odkriti na različne načine. Ena od možnosti je, da ga odkrijemo v vzorcu, odvzetem iz sluznica.
Poleg tega obstaja možnost dihalnega testa, pri katerem določena koncentracija izrazitega ogljikovega dioksida v izdihanem zraku kaže na Helicobacter pylori. Nadalje sama bakterija oz protitelesa proti njemu lahko iščemo v blatu in krvnem serumu. Na koncu pa le vzorec, vzet iz želodčna sluznica je dokončno.
