A osebnostna motnja je psihiater stanje pri katerem vedenje prizadetih posameznikov izrazito odstopa od norme in se izraža v togih, ponavljajočih se vzorcih vedenja. Ena od oblik te psihiatrične motnje je astenična osebnostna motnja.
Kaj je astenična osebnostna motnja?
V literaturi so izrazi odvisni osebnostna motnja se sinonimno uporabljajo tudi za astenično osebnostno motnjo. Bolniki s to motnjo redko prevzamejo osebno odgovornost in se večinoma podredijo drugim. Opazimo pasivno vedenje in pokornost do soljudi. Ljudje s to motnjo imajo malo samozavesti in radi prenašajo odgovornost na druge ljudi. To pomeni nizko stopnjo samorefleksije in samokritičnosti, tako da napak ne iščemo v lastnem vedenju, ampak vedno v drugih. Osnovno razpoloženje teh ljudi lahko opišemo kot tesnobno-depresivni, bolj trpijo zaradi tesnobe zaradi ločitve, počutijo se nemočni in uničeni, če odnos propade.
Vzroki
Kot pri vsakem psihiatriju stanje, astenična osebnostna motnja naj bi izhajala iz interakcije več dejavnikov. Genetski, psihološki in okoljski dejavniki vsi igrajo vlogo. V psihoanalizi raziskave predpostavljajo, da se vzrok te motnje kaže že zgodaj otroštvo. Otroci, ki rastejo v posebno zaščitenem in hkrati avtoritarnem starševskem domu pogosteje prizadene ta motnja. Starši malo zaupajo svojim otrokom, malo prispevajo k otrokovi odklonjenosti od staršev in s strogimi pravili in avtoritarnimi smernicami svoje otroke vežejo nase. Posledično otroci ne morejo razviti lastnega samopodobe in se počutijo odvisne od staršev. To se poveča, ko starši pozitivno okrepijo tisto, kar menijo za odvisna vedenja, in kaznujejo samostojno vedenje otrok. Če se starši ali eden od staršev že vedejo na enak način, to vedenje prenesejo na svoje otroke z zgledom. Otroci tako ne morejo razviti zaupanja vase in se doživljajo kot neučinkoviti ter odvisni od zaščite in podpore drugih.
Simptomi, pritožbe in znaki
Prizadeti posamezniki z astenično osebnostno motnjo težko izrazijo svoje mnenje drugim. Brez nasvetov in zagotovil tistih, ki jih obkrožajo, težko sprejemajo lastne odločitve. Ljudje s to klinično sliko nimajo zaupanja vase, zato odločitev ni mogoče sprejemati samoiniciativno. Druga značilnost je strah pred samostjo ali pred zapuščenostjo. Tudi neprijetne naloge se lotijo samo zato, da bi ugajali drugim. Če gre potem za ločitve znotraj partnerskih struktur, se trpijo nemočni, manjvredni, navznoter prazni in neustrezni. Želijo ugajati drugim in bi zato svoje želje in potrebe postavili na stran, se vedno znova podredili.
Diagnoza in potek
Kot pri vseh drugih psihiatričnih motnjah se tudi diagnoza postavi v okviru natančnega pregleda zdravstvena zgodovina. V ta namen bo lečeči zdravnik sam pogovor pacientu in mu zastavljajte vprašanja v zvezi z njegovimi življenjskimi okoliščinami in osebno biografijo. V tem okviru je mogoče zaslišati tudi svojce. To je ugodno, ker pacienta doživljajo v njegovem vsakdanjem življenju in mu lahko zagotovijo informacije v okviru zunanje anamneze, če pacient to želi. V vsakem primeru bo posebna pozornost namenjena pacientovi otroštvo in strukture odvisnosti, ki so takrat prevladovale. Potek bolezni bo pozitivno vplival, če jih bo prizadeta oseba prepoznala in vstopila v psihiatrijo terapija.
Zapleti
Ljudje z astenično osebnostno motnjo običajno težko izrazijo svoje potrebe. Posledično te potrebe pogosto niso izpolnjene. Na tem molku o lastnih željah in interesih pogosto stoji strah pred zavrnitvijo drugih. V nekaterih primerih dodaten anksiozna motnja se lahko razvije kot rezultat, na primer a socialna fobija z anksiozno anksioznostjo. Težnja k zavračanju odgovornosti lahko vodi do družbenih zapletov. Še posebej v službi in v partnerskem odnosu je ta odnos včasih napačno razumljen kot brezvoljnost ali nezainteresiranost. Partnerji in sodelavci imajo lahko tudi vtis, da se zadevna oseba želi izogniti nalogam. Zlasti v romantičnem razmerju obstaja nevarnost, da se bo razvila neenakost med partnerjema. Pogosto sorodniki trpijo posredno zaradi astenične osebnostne motnje prizadete osebe. Posledično so verjetni tudi socialni konflikti. Drug zaplet, ki se pogosto pojavi, je depresija. Depresija pogosto posledica neizpolnjevanja dejanskih potreb. Zaradi pomanjkanja pobude se trpijo pogosto nepomembni in odvečni. Poleg tega lahko občutki krivde izhajajo iz odnosa odvisnosti z drugo osebo, kar prav tako prispeva depresija. Astenično osebnostno motnjo pogosto spremlja tudi druga osebnostna motnja. To je pogosto čustveno nestabilna osebnostna motnja mejnega tipa ali osebnostna motnja, ki se ji je treba izogniti.
Kdaj bi morali k zdravniku?
Ko odvisnost od drugih doseže raven motnje, je zdravljenje primerno. Zgodnja intervencija pogosto zmanjša zaplete. Verjetnost uspešnega zdravljenja je tudi ugodnejša, če vzorci izkušenj in vedenja še niso preveč utrjeni. Astenične osebnosti pogosto ne iščejo strokovne pomoči, dokler se ne pojavijo težave v odnosih ali če je trpljenje zelo močno. V primeru dvoma je na voljo diagnostična razprava z a psihiater ali psihoterapevt lahko pojasni. Če je odvisnost od partnerja problematična, vendar (še) ni prestopila praga astenične osebnostne motnje, ima lahko svetovanje že pozitivne učinke. V tem primeru je mogoče upoštevati tako individualno kot parno svetovanje. Astenične osebe se lahko obrnejo na psihoterapevta, da bi morda dobile a terapija kraj. Licencirani psihoterapevti so na splošno sposobni zdraviti osebnostne motnje. Nekateri terapevti pa so specializirani za osebnostne motnje ali partnerske težave in jih lahko tudi kontaktirajo. Alternativne oblike zdravljenja ponujajo alternativni zdravniki z omejenimi licencami („Heilpraktiker für Psychotherapie“). Slednjih pa zakon ne plačuje zdravje zavarovalni skladi. Poleg psihoterapevtskega zdravljenja lahko razmislimo tudi o metodah zdravljenja. Psihiatrično zdravljenje lahko na primer zmanjša uporabo drugih simptomov, ki se običajno pojavijo tudi pri astenični osebnostni motnji antidepresivi ali lajšanje tesnobe psihotropna zdravila.
Zdravljenje in terapija
V prvi vrsti pri zdravljenju astenične osebnostne motnje je psihoterapija. Prizadeti posamezniki pogosto poiščejo terapevta, kadar se počutijo nemočne in uničene, pogosto po izgubi nekoga blizu ali po razhodu. Primarni cilj terapevta je nato okrepiti samozavest trpečega in mu omogočiti, da gradi pozitivno samopodobo. Pri njih se krepijo pacientova osebna odgovornost in različne vsakdanje veščine terapija, tako da zadevna oseba pridobi zaupanje vase in si pridobi lastno socialno usposobljenost za ukrepanje. Na področju psihoanalize se bolnik po delih zaveda nezavednih notranjih konfliktov otroštvo z namenom, da jih rešijo. Na ta način se pacient nauči zaznavati lastne želje, interese in potrebe ter jih zastopati. Skupinska terapija lahko doseže tudi trajni uspeh pri astenično motenih osebnostih. Prizadeti se zaveda, da ni sam s svojimi težavami in da se morajo z njimi boriti tudi drugi ljudje. V skupini se bolniki naučijo drugim sporočiti svoj položaj in stanje duha. Naučijo se, kako se drugi spopadajo s svojimi težavami, in tako se lahko zdijo bolj samozavestni. V nekaterih okoliščinah lahko predpiše tudi zdravnik psihotropna zdravila za to vrsto osebnostne motnje. To je primer, ko depresija spremlja astenično osebnostno motnjo. Nevroleptiki se uporabljajo, kadar je anksiozna motnja je povezan z motnjo.
Obeti in napovedi
Astenična osebnostna motnja običajno traja več let. Specialisti diagnozo postavijo le, če so simptomi prisotni vsaj dve leti. Ljudje, ki trpijo zaradi astenične osebnostne motnje, pogosto sami ne poiščejo zdravnika ali terapevta. To lahko znatno odloži začetek zdravljenja. V teku psihoterapija, prizadeti posamezniki se lahko naučijo bolje obvladovati svoj strah pred izgubo in svoje podrejeno vedenje. Kljub temu splošna prognoza predvideva povprečno zmanjšanje simptomov. Večina prizadetih posameznikov močno trpi zaradi njihove osebnostne motnje, zlasti v mladosti. V srednji in starejši starosti pa je vpliv duševna bolezen se v mnogih primerih zmanjša. V neugodnih razmerah, na primer v zelo nestabilnem okolju in visoko stres, astenična osebnostna motnja lahko kljub naraščajoči starosti ostane enaka. Na splošno verjetnost trpljenja zaradi drugega duševna bolezen poleg osebnostne motnje je zelo visoka. Posamezna prognoza se lahko vedno razlikuje od splošnih pričakovanj in tendenc v posameznih primerih. Možni pa so tudi pozitivni tečaji. Dolgo časa osebnostne motnje niso bile zdravljive: terapija se je osredotočala na obvladovanje simptomov, socialne veščine in splošno stabilizacijo bolnika. Vendar nedavne študije to kažejo psihoterapija lahko tudi vodi do celovitega uspeha.
Preprečevanje
Ker vzrok te osebnostne motnje običajno izvira iz otroštva, preventivno ukrepe težko sprejeti. Pravočasni pogovori z zaupanja vrednimi osebami v primeru vidnega vedenja lahko preprečijo kasnejše resne težave. Pomembno je, da ogroženi osebi omogočite oblikovanje pozitivne in stabilne samozavesti.
Porodna oskrba
Astenična osebnostna motnja pogosto ne izgine popolnoma niti s psihoterapijo, vendar lahko terapija bistveno izboljša simptome. Prehod med astenično (odvisno) osebnostno motnjo in lepljivim osebnostnim slogom je tekoč. Za nadaljnjo oskrbo je zato pomembno, da bolniki večkrat samokritično dvomijo o svojem vedenju, da ne bi prestopili meje osebnostne motnje. Koristno je vključiti povratne informacije partnerja ali drugih negovalcev, da bi realno ocenili situacijo. Po zaključeni psihoterapiji bi morale astenične osebnosti še naprej udejanjati naučeno. Zlasti krize v odnosih pogosto predstavljajo izziv za prizadete. Astenične osebnosti si lahko tudi prizadevajo, da bi še naprej izboljševale svoje socialne veščine in postale na splošno samozavestnejše med vzdrževalnim delom. Druge duševne bolezni se pogosto pojavljajo skupaj z astenično osebnostno motnjo in jih je treba upoštevati med zdravljenjem. Predvsem ponovitev depresije oz anksiozna motnja lahko poveča tveganje, da bi astenična osebnostna motnja postala hujša. Če astenična osebnost jemlje zdravila, jih po prenehanju zdravljenja ne sme sama prekiniti. Namesto tega bi se morala o tem koraku pogovoriti s svojim lečečim zdravnikom. V nekaterih primerih se zdravila uporabljajo kot del preprečevanja ponovitve bolezni pri sočasnih motnjah, kot sta depresija in anksiozne motnje.
Tukaj lahko naredite sami
Globok vzorec, na katerem temelji astenična osebnostna motnja, se obravnava predvsem s psihoterapijo. Podporno lahko nastopijo prizadeti posamezniki vedenjska terapija vaje doma. Razmišljanje o miselnih in vedenjskih vzorcih, ozaveščenih v terapiji, pomaga prepoznati in premagati stare vzorce ter se naučiti novih. Prizadeti posamezniki bi morali svojo pozornost usmeriti na svoje potrebe in vaditi izražanje svojega mnenja drugim, namesto da bi se zaradi negotovosti preveč prilagajali. Zavestno postavljanje meja krepi samozavest in preprečuje, da bi padli v ponovno odvisnost. Da bi premagali tesnobo, ki lahko spremlja astenično osebnostno motnjo, je treba vaje za izpostavljenost večkrat izvajati zunaj terapevtskega okolja. To velja tudi za tipično vedenje izogibanja, na primer izogibanje konfliktom. Priporočljivo je tudi izmenjati ideje z drugimi prizadetimi osebami. Na internetnih forumih ali v skupinah za samopomoč astenične osebnosti najdejo podporo in motivacijo za reševanje svojih težav. Pomembno je okrepiti vztrajnost, saj je nevarnost, da se vrnemo v stare vzorce, velika, zlasti po zastojih. V skupini se astenične osebnosti ujamejo in okrepijo, da neomajno nadaljujejo svojo pot.
