Diagnostika
Pomembna referenčna točka za zdravnika je zdravstvena zgodovina, tj. opis situacije, v kateri je prišlo do poškodbe. Poleg tega bo zdravnik preučil gibljivost stopala (motorična funkcija) in ali pride do izgube občutljivosti (občutek v nogi in na njej). Rentgenski žarki v več ravninah (bočno in spredaj zadaj) lahko dajo natančnejše informacije o talusu Zlom. Poleg tega je nadaljnja diagnoza v računalniško tomografijo Optični bralnik (CT) je morda primeren za natančnejšo sliko možnega Zlom. MRI in kosti scintigrafija je lahko odločilno sredstvo za izključitev ali odkrivanje morebitnih poškodb prizadetih delov kosti.
Porazdelitev frekvenc
Talus Zlom je precej redkejši zlom. Predstavlja manj kot 5% vseh zlomov stopala. A zlom taline pogosto se pojavi v kombinaciji z drugimi zlomi na predelu stopala, npr.gleženj) ali kalkaneus (kalkaneus).
V polovici vseh primerov a zlom taline vpliva na vratu od gleženj kosti. Zlomi gleženj kosti predstavljajo približno četrtino vseh primerov, medtem ko zlomi kostnih projekcij talusa (procesusa) prizadenejo približno petino vseh primerov. Simptomi: A zlom taline povzroča hudo bolečina v predelu gležnja spoji. Obstaja tudi močno otekanje s modrica (modrica). Poleg tega gibljivost v gležnju spoji je omejena.
Razvrstitev
Razvrstitev zloma talusa gleženjske kosti vratu temelji na Hawkinsovih smernicah. Pri tipu 1 ni premika collum tali. Tip 2 je prisoten, ko je zlomljen vratu gležnja se v spodnjem delu premakne naprej gleženjski sklep.
Tip 3 opisuje a stanje pri katerem je telo gleženjske kosti premaknjeno v zgornjem in spodnjem delu gleženjski sklep. Pri tipu 4 je stanje enako kot pri tipu 3, pri Articulatio talonavicluare pa pride tudi do premika. Talonavikularni sklep je sklep med caput tali in os naviculare (skafoid).
Zlom taline s premikom je treba čim hitreje zmanjšati (ga vrniti v pravilen položaj), da se zmanjša tveganje za osteonekroze (smrt kosti). Ločimo med zamaknjenimi in ne-izpodrinjenimi zlomi v lateralnem in zadnjem predelu talusa. Če pride do dislokacije kostnih drobcev, jih z vijaki premaknemo nazaj v pravi položaj. Če zlom ne kaže nobenega premika, zdravljenje z obliž dovolj je gips, ki imobilizira (imobilizira) gleženj.
Zloni talusa talusa Glava so običajno pritrjeni z vijaki. Tukaj je lahko navedena spongosiaplastika. To je postopek, pri katerem se v zlom vnese zdravo kostno tkivo (spongozija) bolnika z namenom ustvariti stabilno kostno snov s pomočjo oprijema s tamkajšnjim kostnim tkivom.
Običajno jemljemo zdravo kostno tkivo kosti ki so lahko dostopni (npr. deli iak greben). Mavec se lahko uporablja tudi pri zlomih Collum Tali, če ne pride do dislokacije zlomov. Če je prišlo do izpaha, tako kot pri Hawkinsu 3 in 4, pogosto pa tudi pri Hawkinsu 2, se izvede rekonstrukcija z vijaki.
Če se pri zlomu pojavijo majhni kostni drobci, kar se pogosto zgodi na majhnih kostnih izrastkih, ki jih ne držijo vijaki in jih zato ni mogoče zmanjšati, potem obstaja možnost artroskopske odstranitve teh drobcev. Popolno obremenitev prizadete noge je treba preprečiti do 8. do 12. tedna. Če so bili uporabljeni vijaki, je pred tem časom mogoče tudi delno obremenitev. Po operaciji je indicirano radiološko spremljanje zloma za spremljanje procesa celjenja in odkrivanje zapletov. Limfna drenaža in fizioterapija je lahko v pomoč za pospešitev zdravljenja.
