Vsadki

V zobozdravstvu so vsadki običajno sistemi v obliki vijaka ali valja, ki služijo za nadomeščanje naravnih zobnih korenin in so po obdobju celjenja običajno nameščeni s fiksnimi zobnimi protezami v obliki kron oz. mostovi ali izboljšati zadrževanje proteze. Med številnimi materiali iz aloplastičnih vsadkov (vstavljanje tujega materiala) se trenutno zdi, da je titan najprimernejši, saj izstopa iz ostalih materialov zaradi kar nekaj materialnih prednosti:

  • Visoka mehanska stabilnost (trdota, Zlom žilavost, upogibna moč).
  • Gostota rentgenskih žarkov
  • Sterilizacija

Po lastnostih materiala tesno sledi titanu z itrijem ojačana cirkonijeva keramika. Ključno pa je, da kljub minimalnemu sproščanju titanovih ionov na titan in tudi na cirkonijev oksid ne pride do tkivnih reakcij; oba sta torej bioinerta (tj. med vsadkom in tkivom ni kemične ali biološke interakcije). Kost integrira vsadek v neposrednem in zelo tesnem površinskem stiku do 10 nm brez tvorbe a vezivnega tkiva ločilna plast: kontaktna osteogeneza (tvorba posamezne kosti s stikom). Čeprav že obstajajo bioaktivni materiali za vsadke, ki celo tvorijo fizikalno-kemijsko vez s kostjo v obliki sestavljene osteogeneze, se njihove biomehanske lastnosti ne ujemajo s titanovim in cirkonijevim oksidom. Vsadki se običajno obdelajo v dveh delih (telo vsadka kot primarni del, oprijem implantata kot sekundarni del). Cirkonijev oksid je postal material za izbiro opornikov zaradi svoje barve zob, ki se v nasprotju s kovino ne kaže s keramično obnovo krone in zaradi drugih prednosti. Poleg vsadkov v obliki vijaka so na voljo tudi oblika valja in tako imenovani podaljški. Podaljšani vsadki so ploski vsadki v obliki listov, ki so potopljeni vzdolž kostne linije čeljusti v tam pripravljeno režo (1 mm široko; 4-14 mm dolgo) in rastejo trdno tam.

Indikacije (področja uporabe)

Indikacija za obnovo vsadka se glede na anatomske razmere in obseg izgube zob spreminja v nujnosti:

  • Brezzoba čeljust: ko je popolna proteze običajno imajo dober oprijem zaradi sesalnega oprijema s široko površino sluznica od zgornja čeljust, primerljivo zadrževanje spodnja čeljust v nobenem primeru ni mogoče doseči niti v optimalnih anatomskih pogojih. Brezzoba spodnja čeljust je zato najpomembnejša indikacija za obnovo vsadka.
  • Prosti konec: vrsta zob se na eni ali obeh straneh skrajša zaradi izgube zob in jo lahko dobimo samo s snemljivo proteze brez zdravljenja z implantati.
  • Preklopne reže: zobne reže, ki so obrobljene s sosednjimi zobmi; v tem primeru, v kolikšni meri bi lahko vrzel še vedno zapolnili z a fiksni most brez vsadka ali pa bi bilo treba obnovo opraviti s snemljivimi protezami, je odvisno od preostalih zob in velikosti reže. Vsadek kot strateški dodatni mostiček v večji reži se tu tudi izogiba odstranljivi protezi.
  • Zamenjava enega samega zoba: tukaj, brez obnove vsadka, a fiksni most bi bilo običajno označeno, v sprednjem predelu morda tudi kot lepilni most. Vsadek ščiti sosednje zobe pred kronanjem.

Ne glede na pacientovo željo po fiksni in ne odstranljivi protezi je treba upoštevati še eno dejstvo: alveolarna kost (kostni del čeljusti, v katerem so zasidrane korenine zob) se skozi življenje ponavadi nazaduje, če ni funkcionalno obremenjeni z zobmi. To daje vsadkom dodaten pomen: ker alveolarna kost, v katero je vgrajen vsadek, obremenjen z žvečilno funkcijo, ne reagira s takšnim upadanjem. Tako implantat, za katerega je treba najprej žrtvovati kostno snov, v idealnem primeru služi za zaščito kostnega alveolarnega procesa. Lica in ustnice še naprej podpirajo. Posledično se lahko obnova vsadka v sprednjem delu zdi bolj estetska kot most.

Kontraindikacije

  • Otroci
  • Mladostniki, ki so še v fazi rasti
  • Celjenje ran motnje, na primer pri sladkorna bolezen mellitus (sladkorna bolezen).
  • Zmanjšano splošno stanje
  • Oslabljen imunski sistem
  • Pomanjkanje kostne snovi, ki je ni mogoče odpraviti niti z dodatnimi kirurškimi posegi

Pred operacijo

Za vsaditev načeloma ni primeren vsak bolnik in ne vsaka čeljust. Pred implantologijo je zato treba izvesti temeljito diagnozo:

  • Splošna anamneza: izključiti splošne medicinske kontraindikacije.
  • Ugotovitve sluznice: vnetje, frenulum ustnic in jezik, višina tal in preddverje usta, širina pritrjene dlesni (sopomenke: keratinizirana gingiva, priložena sluznica) in mnogi drugi

    • .

  • Ugotovitve kosti: višina, širina in naklon alveolarnega procesa (del čeljusti, v katerega so zasidrane zobne korenine in tako nameščeni vsadki), ocena regenerativne sposobnosti, npr. Z opazovanjem procesa celjenja po ekstrakcija zoba (odstranjevanje zob) itd.
  • Modeli: modeli se uporabljajo za oceno položaja obeh čeljusti med seboj in s tem za oceno prostora, ki je na voljo za vsadek, ter za izdelavo predlog za Rentgen diagnostika in namestitev vsadka intraoperativno.
  • Rentgen diagnostika: služi izključevanju patoloških in vnetnih sprememb *, oceni alveolarnega grebena kot prihodnjega mesta vsadka v svojih dimenzijah in glede na kakovost kosti, prognostični oceni sosednjih zob in še veliko več. Glede na indikacijo Rentgen tehnike, kot so panoramska tomografija (sopomenke: ortopantomogram, OPG), zobni filmi, sinusne slike do računalniške tomografije (CT) in digitalna volumska tomografija (DVT). * Določitev, ali obstajajo reverzibilne ali ireverzibilne kontraindikacije (kontraindikacije) za implantacijo - na primer patološki (patološki) procesi v maksilarni sinus (maksilarni sinusi). Po potrebi je potrebna predstavitev otorinolaringologu.

Poleg diagnostike so potrebne obsežne informacije o bolniku o alternativah, tveganjih in kontraindikacijah ter nadaljnji pooperativni postopek. Tveganja vključujejo na primer:

  • Poškodba sosednjih predelov, v spodnji čeljusti, zlasti nervus alveolaris inferior (živec tek v spodnji čeljusti).
  • Materialne nezdružljivosti
  • Okužba kirurškega področja
  • Zakasnjeno celjenje ran
  • Nevarnost prezgodnje izgube vsadka, zlasti pri kadilcih.
  • Slaba ustna higiena

Kirurški postopek

Vsadke je načeloma mogoče postaviti pod lokalno anestezija (lokalna anestezija). Priprava mesta kirurškega posega po sterilnem postopku je conditio sine qua non (nepogrešljiva). Intraoperativno poteka:

  • Določitev položaja vsadka s pomočjo pozicionirne predloge.
  • Vodič za rezanje
  • Priprava mesta kostnega vsadka s posebnimi instrumenti, natančno prilagojenimi velikosti vsadka.
  • Preverjanje primarne stabilnosti (moč vsadka takoj po namestitvi).
  • Namestitev zapiralnega vijaka za fazo celjenja.
  • Zapiranje rane s šivi
  • Rentgenska kontrola položaja vsadka.

Po operaciji

Pooperacijsko odstranjevanje šivov poteka najpozneje po enem tednu, pa tudi redni nadaljnji pregledi v fazi celjenja, ki traja tri do štiri mesece. Potem, če se postopek izvaja v dveh fazah, je vsadek izpostavljen v drugi operaciji. Pokrovni vijak na implantacijskem mestu je nadomeščen z gingivo, ki ostane v vsadku do nadaljne protetske obnove.

Možni zapleti

lahko nastanejo intraoperativno (med operacijo), pooperativno v fazi celjenja ali celo kasneje, ko je vsadek izpostavljen stresom zaradi žvečilne funkcije:

  • Intraoperativno: npr. Nesorazmerna krvavitev, poškodba živcev, odprtina maksilarne ali nosne votline, poškodba sosednjih zob, netočnost prileganja med vsadkom in mestom vsadka,
  • V fazi celjenja: npr. Nesorazmerna bolečina, hematom (modrice), okužba (vnetje) kirurškega območja, pooperativna krvavitev,
  • V fazi nalaganja: npr. Vsadek Zlom (zlom), težave s protetično nadgradnjo, periimplantitis (vnetje okolja kostnega vsadka) do izgube vsadka.

Nadaljnje opombe

  • Novi premazi na vsadkih (heparin in hialuronska kislina) lahko pomaga zavirati neželen vnetni odziv v telesu. Omejitev: postopki na modelnih površinah in v celičnih kulturah.