Psihologija je znanost o človeških izkušnjah in vedenju ter o človekovem razvoju. Podpolje uporabne psihologije je klinična psihologija, ki se ukvarja s preučevanjem in zdravljenjem duševnih motenj.
Kaj je psihologija?
Podpolje uporabne psihologije je klinična psihologija, ki se ukvarja s študijem in terapija duševnih motenj. Osnovna področja psihologije vključujejo splošno psihologijo, ki vsebuje splošno uporabne teorije o temah, kot so učenje, čustva in spoznanja; biološka psihologija, ki se ukvarja s procesi v možganov in njihovi učinki; osebnostna psihologija, ki preučuje osebnostne lastnosti; razvojna psihologija, ki raziskuje človekov razvoj od Oblikovanje do smrti; in socialna psihologija, ki je med drugim usmerjena v komunikacijo, medosebno privlačnost in skupinske procese. Pomembna področja uporabne psihologije so klinična psihologija, industrijska in organizacijska psihologija ter izobraževalna psihologija. Poleg tega obstaja psihološka metodologija, ki se ukvarja z metodami empiričnega raziskovanja, diagnosticiranja psiholoških motenj in vrednotenja psiholoških posegov.
Zdravljenja in terapije
Klinična psihologija se ukvarja s kognitivnim, čustvenim, biološkim in socialnim baze duševnih motenj ter z diagnozo, zdravljenjem in rehabilitacijo duševna bolezen. Podpolje klinične psihologije, ki postaja vse bolj pomembno, je tudi vedenjska medicina, imenovana tudi psihosomatike. Vedenjska medicina preučuje psihološke dejavnike, ki igrajo vlogo pri razvoju, vzdrževanju in obvladovanju telesnih bolezni. V uporabni psihologiji je poleg klinične psihologije zdravje psihologija se je uveljavila in se ukvarja s preprečevanjem duševnih motenj in promocijo zdravja. Pomembne motnje, s katerimi se ukvarja klinična psihologija, so depresija, anksiozne motnje, obsesivno-kompulzivne motnje, prehranjevalne motnje, posttravmatske stres motnja in shizofrenija. Duševne motnje so eden najpogostejših vzrokov za dolgotrajno nezmožnost za delo v Nemčiji in jih zato vse pogosteje obravnavajo kot pomemben družbeni problem. Tveganje za a duševna bolezen v življenju je približno 50%. Zdi se, da se razširjenost duševnih motenj povečuje - vendar je to morda tudi posledica dejstva, da se družba zdaj bolj zaveda tovrstnih motenj in tudi psihoterapije dobivajo večjo družbeno sprejemljivost. Pomembne terapevtske metode v klinični psihologiji so vedenjska terapija, pogovorno psihoterapija in poglobljena psihologija, ki temelji na psihologiji. Zdravljenje s temi tremi oblikami terapija in - z omejitvami - psihoanalizo zajema zdravje zavarovanje. Poleg tega obstajajo še številne druge terapevtske metode, kot so sistemsko terapijo, Gestalt terapija, hipnoterapijoin glasba terapija, ki pa jih morajo financirati bolniki sami - če se izvajajo v zasebnih ordinacijah in ne v bolnišničnem kliničnem okolju.
Metode diagnoze in pregleda
Klinična psihologija uporablja svet Zdravje Organizacija (WHO) ICD-10 in DSM za diagnosticiranje in razvrščanje duševnih motenj. ICD-10 (Mednarodna statistična klasifikacija bolezni in s tem povezani zdravstveni problemi) je najpomembnejši sistem klasifikacije v medicini, priznan po vsem svetu. Poglavje V razvršča duševne in vedenjske motnje. DSM (Diagnostični in statistični priročnik duševnih motenj) je klasifikacijski sistem Ameriškega psihiatričnega združenja (APA). Trenutna izdaja je DSM-V, ki je bila objavljena maja 2013 - v Nemčiji pa je trenutno na voljo le DSM-IV-TR iz leta 2000. DSM se uporablja kot zamenjava za ali dopolnjujejo na ICD-10. V klinični psihologiji diagnozo običajno postavimo med začetnim terapevtskim intervjujem. S pomočjo ICD-10 ali DSM je psihoterapevt oz psihiater na podlagi informacij, ki jih dobi od bolnika, določi, katera duševna motnja je prisotna pri bolniku. Na primer diagnoza glavnega depresija se izvede, ko je prisotnih vsaj pet od devetih simptomov, naštetih v DSM, in trajajo vsaj dva tedna. Za diagnozo dur depresija teh simptomov ne smejo razložiti druge duševne ali fizične razmere ali bolezni. DSM je najpomembnejši klasifikacijski in diagnostični priročnik v klinični psihologiji, kljub nekaterim kritikam pa je preizkusil čas v raziskavah in psihoterapevtski praksi.
